Edino mirno obdobje je julija in avgusta. Potem je teden pred vstopom v šolo ali vrtec naval na potrdila, prvega septembra ni skoraj nikogar. Prvič poči čez 14 dni. Po od dveh do štirih epidemioloških izbruhih je že marec. Zdaj začenjamo sistematične preglede pred vstopom v šolo. Zaključimo jih junija in potem sta spet julij in avgust," pediater v Zdravstveni postaji Rogaška Slatina Matej Slivnik strne utečen letni ritem v svoji ordinaciji. Na dan sprejme od 55 do 60 bolnikov. Brez čakanja, razen če vmes poseže urgentni primer, jih lahko obravnava 68. Določene dni zdravi bolne otroke, druge dni na vrsto pridejo preventivni pregledi, kar vzdržujejo s sistemom naročanja, ki so ga uvedli že zelo zgodaj. "To je delo prejšnjega tima. Skoraj 99 odstotkov pacientov je naročenih. Res pa je, da imamo telefon za naročanje odprt cel dan, ne le uro ali dve," pojasnjuje Slivnik, ki je svoja pravila postavil tudi pri času, ki ga otrokom posveti v ordinaciji. Običajno imajo bolniki rezervirane pol ure. "Če otrok smrka, kašlja in kiha, je v ordinaciji seveda krajši čas, kot če ima izrazito težavo. Pogovarjanje o minutah na pacienta je nesmiselno. Imaš vsebino, na podlagi katere zastavljaš delo. Včasih pa res delamo vzporedno - ko teče infuzija, jaz delam druge stvari," razlaga pediater, ki pravi, da bi ga brez dobro zastavljenega sistema in usklajenega dela z medicinskima sestrama količina bolnikov preplavila.
Čas za pogovor šteje
Učinkovitost pa ne pomeni slabšega odnosa do bolnikov in njihovih staršev. "Osebni stik je zelo pomemben. Ko imajo ljudje težave, nam prav zato zaupajo. Veliko jim pomeni, če si vzameš nekaj minut za pogovor z njimi," pravi ena od sester Natalija Gajšek. Energijo, zanos in občutek za ljudi imaš ali nimaš. "Lahko si naučeno prijazen, vljuden in korekten, proti čemur nimam absolutno nič in celo trdim, da takšen moraš biti, če tega nimaš v sebi. Če se pa razdajaš kot mi tu, je to del nas. Zelo redko smo slabe volje," dodaja Slivnik. Oba svoje delo dojemata kot poslanstvo in ne kot službo, čeprav je slednje vse bolj pogosto zaradi poudarjanja merljivih vidikov dela. Ker se zdravniki oprimejo minimalnih 1800 glavarinskih količnikov in nobenega več, ker lahko rečejo ne. Ker se strogo držijo ordinacijskega časa in malice. Ker morajo potrditi prihod v službo. "In tako poklic postane služba. Zmeraj bomo ljudje, ki bomo svoje delo imeli za poslanstvo. Pa saj je tudi zunaj medicine tako. In ti ljudje držijo sistem. Zdravstvo je na točki, kjer bi, če bi se vsi oprijeli uradnih predpisov, v treh mesecih propadlo," razmišlja.
Zdravstvo je na točki, ko bi, če bi se vsi oprijeli uradnih predpisov, v treh mesecih propadlo
Manjka kritične presoje
Ne le način dela zdravnikov, spreminjajo se tudi navade bolnikov, a precej manj, kot bi bilo morda pričakovati. Kot glavno razliko Slivnik izpostavi manjše družine. V večgeneracijskih domovih so babice in tete prevzele vlogo zdravilcev. "Male družinske celice pa ob minimalnih težavah že drvijo v ambulanto ter iščejo nasvete in argumentacijo svojih predvidevanj pri zdravniku. Čeprav je dejstvo, da se bo staršem problem zmeraj zdel problem. Pa če je to pikica na koži ali minimalno višja temperatura," opaža, da v poplavi informacij pogosto zmanjka kritične presoje. So pa starši pomemben del pregleda pri pediatru. "Pri nas smo zmeraj trije. Starš, otrok in naš tim," poudari pomen sodelovanja. Prav tega pa manjka v političnem dialogu o zdravstvu. Preobremenjenost in upore zdravnikov Slivnik pripisuje slabi komunikaciji, ki je precej bolj dolgotrajna in večplastna težava, kot je videti na prvi pogled. "Ministrstvu za zdravje in zavarovalnici smo že pred okoli 25 leti poslali podatke, da bo čez deset let 60 odstotkov slovenskih pediatrov starejših od 55 let. Pa je bila prva posledica, da so za nekaj let ukinili specializacijo šolske medicine ter zmanjšali število specializacij pediatrije. Ta luknja se pozna še danes," poudarja. Ampak pričakuje izboljšanje. "Če si optimist, so zmeraj izboljšave," odločno sklene. So poklici - in naš je en od njih -, kjer bo osebni stik s pacientom zmeraj ključen. "Vsaj dokler ne bomo šli v robotsko medicino. In dokler bo tako, upam, da bo še dolgo, bo človeška nota izjemno pomembna. Ker to ostane zunaj vseh formularjev in protokolov."
Tridesetletna želja
Preobremenjenost Slivnika spremlja že od prihoda v slatinsko zdravstveno postajo. Od sredine minulega stoletja so bile občine Šmarje pri Jelšah, Rogatec, Rogaška Slatina, Podčetrtek, Bistrica ob Sotli in Kozje ena občina. Leta 1994 se je razdrobila na šest občin, ki si še danes delijo zdravstveni dom. Za več kot 7000 otrok s tega območja v svojih dispanzerjih skrbita dva pediatra. V Šmarju pri Jelšah Andrej Bajuk, v Rogaški Slatini pa Matej Slivnik. "Po kriterijih bi morali tu biti štirje pediatri, po ozkih kriterijih pet," opozarja Slivnik, ki je bil pred četrt stoletja več let edini pediater na tem območju.
V Podčetrtku je marca začela štirikrat tedensko delovati pediatrična ambulanta s polovično koncesijo, kjer se Bajuk in Slivnik izmenjujeta s še dvema pediatroma. Sicer pa si na območju šmarskega zdravstvenega doma prizadevajo za dispanzer še v Bistrici ob Sotli in v Kozjem. Mreže s tem ne širijo, pravi Slivnik, temveč jo šele vzpostavljajo. "Če nam uspe zgraditi dve novi ambulanti in dobiti še dva pediatra, sem v 30 letih dosegel, kar sem hotel. Od štiri do pet pediatrov, ki bi na tem območju skrbeli za otroke," pravi.
