Skoraj dva tedna je že od takrat, ko je po Sloveniji zapadel sneg. Ja, ni ga več, skoraj. Obdržal se je le ponekod v senčnih legah in na območju, kjer ga je zapadlo največ – kot po čudežu tokrat v krajih severno od Ljubljane nekje do Kranja. Če ne verjamete, pojdite pogledat. Še na satelitskih slikah v vidnem spektru svetlobe je videti svetlo območje!
Kljub prometnim težavam tistega petka dopoldne smo se, verjetno, snega skoraj vsi razveselili. Dolgo smo čakali nanj. Pa ne samo otroci, tudi mi, starejši otroci! Sneg vendarle nudi možnost raznih norčij in tudi lepih trenutkov, užitkov v naravi. Če pa nam je povrhu še tako skopo odmerjen kot zadnja leta, toliko bolj.
Seveda sem ga moral izkoristiti tudi sam. Ljudje puščamo v naravi take in drugačne sledi. Lepo je sicer videti neokrnjeno snežno površino, še posebno, če so noči mrzle in se na površju naberejo kristali površinskega sreža. Veliki so in sončna svetloba se od njih lepo odbija kot od množice ogledalc in sneg se dobesedno iskri, čeprav to ni pravi izraz, saj z iskricami nima nobene povezave. In ker je snega malo, nas, ki bi se ga radi nasitili, pa veliko, je po nekaj dneh takih neokrnjenih snežnih površin bolj malo, vsaj tam, kjer lahko pridemo do njih.
Pa saj ne pričakujem, da bodo vsa zasnežena pobočja ostala le zame, a vseeno me je zmotilo, ko sem videl na lepem hribovskem travniku široke sledove avtomobilskih pnevmatik. In ker snega ni bilo veliko, je vozilo poškodovalo tudi travno rušo. Lastnik je končno lahko preizkusil terenske lastnosti "cestnega" terenca. Vedno me take stvari razjezijo, potem pa užalostijo. Res nam ni pomoči, ljudem.
Če bi jaz kot lastnik travnika videl povzročitelja, je ne bi poceni odnesel. Ampak kaj bi s takim sproščanjem svoje jeze dosegel? Najbrž nič. Verjetno bi bil deležen vsaj verbalnega napada, če ne kakšne pesti pod nos. Taki ljudje so prepolni sebe in nimajo nobenega spoštovanja niti do tistega, ki travnik uporablja, neguje, kosi, karkoli.
Sploh pa ne razumem, zakaj bi človek uničeval travnik. Naj pokliče koga, ki se bo izživljal nad njegovo na kratko postriženo brezmadežno trato pred hišo. Pa najbrž tudi hiše nima, ampak živi v bloku, tako da mu ni treba urejati okolice. Naj mi oprostijo vsi, ki živijo po blokih, ne mečem jih v isti koš. Res smo že skoraj povsem zavozili.
Nimamo več občutka za okolico, za druga živa bitja, ki jim brez razmišljanja uničujemo življenjsko okolje. Vse v smislu, če imam terenca, se lahko vozim po brezpotjih, saj avto vendar to zmore! Imam občutek, da nekateri mislijo, da imajo skoraj pravico do tega – če so kupili tak avto, jim mora biti omogočeno, da se vozijo z njim po primernih terenih. V bistvu bi se morali vprašati, kakšen smisel ima izdelovati take avtomobile, motorje, štirikolesnike?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
