Od ljudi v azilnem domu država pričakuje visoko stopnjo integracije, medtem ko so omejeni na eno sobo, gibanje znotraj občine in 18 evrov mesečno.
Napoved nevladnih organizacij, da bosta sprememba zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti otežili življenje tujcev in integracijo v slovensko družbo, so se uresničile. Slednje potrjuje tudi raziskava, ki jo je izvedla Delovna skupina za azil v sodelovanju z Delavsko svetovalnico. Na podlagi 278 anket, 17 poglobljenih pogovorov in štirih skupinskih srečanj so ugotovili, katere so konkretne ovire za vključitev v slovensko družbo.
Domnevne goljufije temeljijo na stereotipih
"Zakonske spremembe se osredotočajo na domnevno nepripravljenost tujcev za integracijo in skušajo odpravljati domnevne goljufije, ki bi naj iz tega sledile," pojasni Miha Blažič iz Delovne skupine za azil. A gre za anekdotične predpostavke, ki so daleč od realnosti. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi teh zaostruje pogoje za pridobivanje stalnega prebivališča za tuje delavce, pogoje za združitev z družino, pogoje za dostop do socialnih storitev za tečaje jezika, gibanje prosilcev za azil omejujejo na občino. "Pogoji, ki so bili že prej zelo rigorozni so se še zaostrili," razlaga in dodaja, da se izvaja pritisk tudi na zastopnike. Ti morajo v postopkih z ministrstvom deliti informacije o svojih varovancih, kar je absurdno in protiustavno.
Miha Balažič: "Nihče ne želi živeti v takšnih okoliščinah samo zato, da bi prejel 120 evrov otroškega dodatka."
"Ministrstvo jim očita, da ostanejo samo tako dolgo, dokler prejemajo socialne transferje, potem pa odidejo iz države. A to ni res, večina vprašanih si želi ostati v Sloveniji," pove Blažič. Tujce pestijo birokratski problemi (da ne morejo dobiti ustreznih dovoljenj - za delo in bivanje), nevzdržno dolgo morajo čakati na upravnih enotah, imajo visoke stroške bivanja, na delovnih mestih doživljajo visoko stopnjo izkoriščanja. "Najemniški trg je že za slovenske državljane nevzdržen, ne le z vidika nerealističnih cen, ampak tudi zaradi ponudbe. Tujci, ki jim pomagamo pri iskanju stanovanj, pa prejmejo od najemodajalcev bolj ali manj enoten odgovor: ne, tujca pa ne. Zaradi negativnih stereotipov prihaja do diskriminacije na že tako diskriminatornem najemniškem trgu," razlaga. V slabih razmerah živijo tudi delavci iz republik bivše Jugoslavije, ki pogosto živijo v samskih domovih in so zaradi narave dela pogosto na poti. Tuji delavci so podvrženi še posebej izkoriščevalskim delovnim razmerjem. Večina vprašanih prejema pod tisoč evrov plače, velik del celo pod minimalno in ob upoštevanju stroškov bivanja nekoga, ki v Sloveniji nima družinskega zaledja, je bivanje nevzdržno.
Ne, tujca pa ne!
Če se lahko tuji delavci iz republik nekdanje Jugoslavije zanesejo vsaj na diasporo, so begunci popolnoma brez socialnega zaledja. Prej je ministrstvo to delno reševalo s subvencijami za najemnino, do katere so bili upravičeni tri leta. "Že v teh razmerah so imeli ogromne težave s pridobivanjem stanovanj za najem, saj nihče noče begunca za najemnika, ampak imajo raje slovenskega študenta ali pa turista. Zdaj pa ministrstvo po enem letu jemlje subvencijo oziroma jo podaljša za največ še eno leto pod pogojem, da begunec opravi vse dolžnosti v smislu integracijskih stopenj - opravi tečaj slovenščine in si poišče delo. Že zdaj je bil prav to glavni razlog, da so bili prisiljeni živeti na cesti ali pa se preseliti v drugo državo," opozarja Blažič.
Tujcem se pogosto očita, da se ne želijo naučiti jezika, a raziskava kaže, da pri večini želja je, ni pa ustreznih kapacitet. "Število ur, ki jih država zagotavlja, in način izvedbe tečajev je popolnoma nezadosten. Na tečajih so pomešani govorci različnih jezikovnih skupin, predavanja so pogosto v angleščini, ki jo morda razume tretjina tečajnikov. Pogosto tudi delajo na takšnih delovnih mestih, kjer so zraven prosilcev za azil še delavci iz bivše Jugoslavije, zato tudi na delovnem mestu nimajo stika s slovenščino," razlaga Blažič in izpostavlja, da je 300 ur premalo, v drugih državah učenju jezika namenjajo trikrat več ur. Od ljudi v azilnem domu država pričakuje visoko stopnjo integracije, medtem ko so omejeni na eno sobo, gibanje znotraj občine in 18 evrov mesečno. "Po enem letu pa se pričakuje, da bodo polnokrvni Slovenci," pripomni. "Nihče ne želi živeti v takšnih okoliščinah samo zato, da bi prejel 120 evrov otroškega dodatka. Govoriti o socialnem turizmu je absurdno," sklene Blažič.
Delovna skupina za azil in Delavska svetovalnica v sodelovanju s tujci predlagata takojšnje spremembe v primeru protiustavnih elementov, če ne drugače, pa preko presoje ustavnega sodišča. Predlagajo še, da se pogoji za integracijske dejavnosti zamrznejo, dokler se ne bodo razširile izobraževalne in stanovanjske kapacitete ter poklicne kvalifikacije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
