Miha Dajčman
Nič nenavadnega ni, če v bližini Antalye pozimi v hotelu bivaš skupaj z različnimi nogometnimi ekipami. Pred dvema letoma so imeli denimo fizioterapevti kijevskega Dinama svojo masažno-rehabilitacijsko sobo tik ob moji, zato sem lahko zvečer slišal smeh iz prostora, v katerem se je ekipa rada zbirala.
Tokrat sem v istem hotelu kot ekipa iz srbske prve lige. In prvič sem prisostvoval pogajanjem za pogodbo med nogometašem, njegovo zastopnico in predstavniki kluba. Povsem po naključju sem se v preteklih dneh kar dvakrat znašel le nekaj metrov od mize, za katero so potekale na trenutke dramatične debate, sprejemale pa so se, vsaj za nogometaša (in njegovo družino v domovini), zelo pomembne odločitve.
Člani kluba, peterica moških, so nogometaša, ki so mu mimogrede očitali, da ni več tako rosno mlad, prepričevali, da si ga želijo v svojih vrstah. A le za nekaj mesecev, saj bi radi, da nato kariero nadaljuje v močnejši ligi in še kaj dodatno zasluži. Zanj v primeru dobre ponudbe ne bi zahtevali odškodnine, kakor bi jo za kakšnega mlajšega nogometaša. "To je zadnja priložnost zate. Pri nas boš igral, lahko pa greš za trikrat več nekam, kjer ne boš igral in tvoje kariere bo konec. Na tvojem mestu bi izbral nas, če želiš od nogometa živeti še nekaj let," je razlagal predstavnik kluba.
In še: "Iz naše lige se lahko takoj prodaš v Rusijo. Tam boš lahko zaslužil veliko." Nogometašu so pojasnjevali, da mu ne morejo ponuditi več, kakor mu ponujajo, da pa je življenjski standard v Srbiji nizek in da tako ne bo porabil veliko. Nogometaš ni bil videti zadovoljen, čeprav se mu je na obrazu narisal nasmeh, ko sta ga trener in športni direktor pohvalila za predstavo na pripravljalni tekmi, ko sta ugotovila, da ga ekipa potrebuje.
Igralčeva zastopnica se je odločila, da predstavi zahteve svojega klienta, ki se očitno ni želel zameriti potencialnim delodajalcem. "Doma ima družino in starša, odvisni so od njegovega zaslužka, on pa prihaja iz države, kjer njegov zaslužek iz Srbije ne pomeni prav veliko," je nogometaševe želje zastopala nogometna agentka, ki je v različne jezike prevajala povedano. "Pridite mu naproti, podvojite znesek. Najboljši nogometaš je srečen nogometaš," je bila prepričljiva.
Omizje se je razšlo brez sprejetega dogovora, na mizi so pustili nepopit čaj, pivo, viski in cigarete. Kar na terasi hotela se je zgodilo vse skupaj. So se vrnili? Ne vem. Prepričan sem bil, da se ne bodo dogovorili. Toda zjutraj, ko sem srebal (pre)sladko turško kavo, sem slišal, kako agentka svojega klienta vabi na fotografiranje in podpis pogodbe.
