Se bojite lepše prihodnosti? Naj vas ne bo strah, saj je ne bo. Tehnološki napredek je izjemen. Mislim, da celo neustavljiv. Je pa na nek način tudi uničujoč. Pravijo, da ni daleč čas, ko dojenček in njegova mamica ob rojstvu ne bosta več prejela identifikacijskega traku na roko, temveč čip. In morda bodo novorojenčki tam nekje daleč v prihodnosti namesto imena in priimka prejeli PIN-kodo, s katero se bodo razlikovali med seboj. Tako bodo vpisani v evidence in tako se bodo tudi predstavljali: "Dober dan, jaz sem 1234." Ta koda in podkožni čip nas bosta potem spremljala od rojstva do smrti. Hkrati bo vedno zmogljivejši, tako da bo nadomestil osebno izkaznico in zdravstveno kartico pa še kaj. In tudi obročkanje s poročnimi prstani bo odpadlo. Ženina in nevesto bodo na poročni dan kar označili z istovalovnim mikročipom. To integrirano vezje (čip), sestavljeno iz množice elektronskih elementov, bo postalo naš stalni življenjski spremljevalec. Če nam bo ta čip v prihodnosti prisilno vstavljen, pa že danes povsem prostovoljno nosimo s seboj vedno in povsod svoj pametni mobitel. Tudi ta nam beleži vse naše poti, naše dejavnosti.

Zato počakajmo, da se naslednjim generacijam vgradnja čipa zgodi, saj so izkušnje edina stvar, ki je ni mogoče predvideti, vedeti ali znati. Doživeti jo moramo pod lastno kožo, kot pravijo. A ne pričakujte preveč, saj so prav prevelika pričakovanja pogosto vzrok vseh razočaranj. Pa tudi ne verjemite vsemu, kar vidite. Saj veste - tudi sol izgleda kot sladkor, pa to ni.

Brez PIN-kod (personal identification number) pa nam že danes živeti ni. Ta štirimestna tajna osebna identifikacijska številka nas spremlja od ranega jutra do večera in od rojstva do smrti. Nonstop, bi rekel naš "veliki brat", ki nas vedno in povsod spremlja in nadzira. Pravi tudi, da je inteligenca res lahko umetna, a neumnost je vedno čisto naravna.

Saj veste - običajno največkrat uporabljene številke 1234 uporabljamo kot osebni varnostni element na prodajnih mestih, bankomatih pa še marsikje. Lahko bi rekli, da je številka PIN ena od najbolj pogosto uporabljenih gesel v našem vsakdanjiku. Digitalna varnost postaja izredno pomembna, saj na dnevni ravni vnesemo kar nekaj različnih gesel: za odklepanje telefona, računalnika, vstope v različna družbena omrežja, registracije v spletne trgovine, banko …

In v obilici teh številk se nam včasih zgodi, da se ravno na blagajni ali pred bankomatom ne spomnimo svoje prave PIN-kode. Pa kako naj si zapomnimo vseh teh sedem ali več PIN-kod. Zato si jih za vsak slučaj največkrat vnesemo v telefon, kar je lahko pogubno, ali si jih zapišemo na list papirja, ki ga zaradi morebitne svoje trenutne pozabljivosti hranimo kar v denarnici, kar je z vidika varnosti še slabše. Eni jih hranijo kar skupaj z bančnimi in drugimi karticami. In ko izgubimo kartico, z njo izgubimo tudi kodo, s tem pa bistveno olajšamo delo neusmiljenim barabinom. Strokovnjaki celo svetujejo, da bi morali PIN-kodo večkrat zamenjati, saj bi s tem bistveno povečali stopnjo zaščite svojih transakcij. Saj da so naše PIN-kode pogosta tarča hekerjev. Zato še posebej pri bankomatu svojo PIN-kodo vpisujem tako, da vsako vtipkano številko skušam z dlanjo zakriti. Vem, da mi to vedno najbolj ne uspeva. Včasih se pa za mano čakajoči skoraj naslanja na mojo ramo.

Ta varnostni element (PIN-kodo) uporabim takoj, ko odprem oči in želim pogledati v mobitel. Najprej vtipkam PIN, saj drugih varnostnih elementov, kot sta prepoznava prstnega odtisa ali obraza, nimam. Iz mobitela se zjutraj preselim še na računalnik. Tudi tam, kot pravijo, zaradi digitalne varnosti odklenem računalnik s pomočjo kode. Potem preskočim še v spletno banko in zopet vpišem uporabniško ime in geslo. Ko mi banka v mobitel pošlje še številko žetona, pa znova odklenem telefon.

Ko sedem v avto in se odpeljem iz svojega parkirnega mesta v podzemni garaži, moram vtipkati kodo. Vožnja čez Dravo in po nekaj ulicah mestnega jedra me pripelje do zapornice, ki tistim brez poznavanja PIN-kode ne omogoča vstopa na parkirišče podjetja. Za vstop v objekt, kjer me čaka pisarna in računalnik v njej, potrebujem kartico za registracijo delovnega časa. V pisarni vklopim računalnik in se s pomočjo gesla prijavim v svojo delovno postajo. Da bi onemogočil nepooblaščenim vstop v moj računalnik, imamo v podjetju strogo zapovedano, da se moramo ob vsakokratni zapustitvi pisarne odjaviti iz računalnika. Tako vsaj desetkrat v delovnem času znova in znova vpisujem geslo. Službena pot me vodi do večje mariborske zavarovalniške družbe. Ker je ta v bližini, si na prvi Mbajk postaji sposodim kolo. Do kolesa pridem izključno s pomočjo svojega mobilnega telefona in posebne aplikacije v njem. Ker sem najavljen pri predstavniku vodstva družbe, mi varnostnik zaupa štirimestno kodo, s pomočjo katere iz dvigala pridem na skupni hodnik, kamor pride pome poslovna sekretarka in me vodi v pisarno poslovnega kolega. A brez njene kartice za odklepanje varnostnega sistema ne bi šlo.

Zaradi pravice do odklopa se z mestnim avtobusom odpravim še do nakupovalnega centra na kosilo. Za plačilo vožnje uporabim bančno kartico, ki jo imam z ustrezno aplikacijo nameščeno na svojem pametnem telefonu. Mobilnik prislonim na čitalnik, vidim lučko in slišim pisk - in vstop v avtobus mi je dovoljen.

V restavraciji potem poiščem prazno mizo in stol ter sedem. Toda kaj in kako naj naročim, kaj naj izberem? Na mizi ni ne jedilnega lista ne cenika. V lesen podstavek je zataknjena le lepo vidna QR-koda. Znova preko celotnega protokola vstopim v svoj pametni telefon in poskušam skenirati kodo. Ne gre. Tudi pomoč natakarja ne pomaga. Zato ta odkoraka v kuhinjo, da preveri, kaj bi lahko meni z ne dovolj pametnim telefonom postregli. Naročim na klasičen način in plačam s kartico.

A tudi med kosilom ostajam z mislimi pri svojem telefonu. Razmišljam. No, če lahko PIN-kodo menjujemo sami, je s PUK-kodo veliko večji hudir. Od PIN-kode se namreč razlikuje po tem, da se PUK-koda ne spreminja in ostaja ista. Verjetno ste že kdaj napačno vnesli svojo PIN-kodo - in če to storite prevečkrat zaporedoma, se vaš telefon ali računalnik zaklene, bankomat pa vam pobere kartico. Za odblokiranje telefona in ponovnega dostopa do SIM-kartice pa potrebujete tako imenovani osebni ključ ali PUK-kodo. To je običajno osemmestna številka. Tudi to kodo moramo hraniti na varnem mestu in je ne smemo deliti z nikomer. Mislim, da ni šans, da bi si to zapomnili, zato je pomembno, da jo nosimo s seboj, a ne v mobitelu. Ker nam ne bo prav nič koristilo, ko si telefon zaklenemo ali se nam povsem izprazni.

In kaj, če PIN-kodo kdaj pozabiš ali izgubiš? Nič. Enostavno jo obnoviš ali v končni fazi zamenjaš kartico ali dokument. Načeloma ne radi izgubljamo, četudi je to PIN- ali PUK-koda, kaj šele nekaj, kar nam je Slovencem sveto. Razen seveda, ko gre za kilograme oziroma težo. A to poteka počasi, veliko hitreje pa se izgubi ravnotežje - pa denar, bogastvo, življenje.

Varnostno tvegan primer je tudi, če izgubimo denarnico. A to lahko nekdo najde in jo vrne - ali pa jo zataji in s tem stori kaznivo dejanje. A kaj bo rekla Ančka, ki je izgubila nedolžnost. Kdo in kdaj ji jo bo vrnil? Izgubimo lahko tudi apetit, a je to za tiste, ki z veseljem jemljejo dol, s krožnika oziroma mize mislim, še kako dobrodošlo. Za izgubo ravnotežja pa je običajno krivo predhodno utapljanje v vinu. In katastrofa vseh katastrof je, če izgubimo ali pozabimo vse svoje PIN- in PUK-kode. Pa vendar se svet vrti in se bo vrtel tudi naprej - z nami ali brez nas! Pa tudi z vsemi čipi ter PIN- in PUK-kodami.