(DNEVNIK IZ BELEKA) Nižanje stroškov in nogometno že na poti v Turčijo

Na hitro smo pri Večeru organizirali pot v Belek, kjer se je na nadaljevanje sezone pripravljalo pet slovenskih prvoligašev - Celje in Maribor sta še v Turčiji -, čeprav je bila ideja dolgo na mizi. Strošek za prevoz in nastanitev ni bil visok, bi pa bil, če bi si vse organiziral sam.

Povratna letalska karta Dunaj-Antalya je v zimskem času zelo ugodna, prav tako nastanitve, če vse preveriš vsaj dvakrat. Dobrega tisočaka evrov bi stalo pet noči v zelo solidnem hotelu blizu mariborskega Susesi preko spletnega ponudnika, če za ceno ne bi povprašali turistične agencije, ki sodeluje z Večerom. Plačati je bilo treba le četrtino prvotne cene. Najem avtomobila bi pred preverjanjem drugih možnosti preplačali petkrat, če mi sodelavec z nekaj več izkušnjami ne bi omenil, da me bodo spet "nategnili". Ja, že lani sem rent a car preplačal in zavoljo omejenega budžeta nekaj dni prosil za prevoz in pešačil po Beleku.

Do Dunaja sem se iz Dobrenja peljal z organiziranim prevozom s kombijem. Bilo je sredi noči. Vedoč, da se bo treba v Turčiji zbujati dve uri prej kot v Sloveniji, sem nameraval malo zaspati, pa mi ni uspelo. V natrpanem vozilu sem namreč sedel ob zgovornem vozniku. Beseda je nanesla tudi na nogomet, izvedel sem, kako je ta voznik iz Murske Sobote na dunajsko letališče vozil Nina Koutra, ko je ta še igral v Turčiji. Prekmurec mu je celo podaril dres državne reprezentance. Nogometno vzdušje na letalu je pričaralo kakšnih 25 otrok iz Petržalke, ki so odšli na priprave v Turčijo. Zdaj sem jim hvaležen, da so zganjali hrup, saj bi, če bi spal, zamudil pogled na mogočne gore nad Antalyo. Ob pristanku na turških tleh se je ob njihovem vpitju in aplavzih zdelo, kot da slavijo odločilen gol na tekmi. 

Tudi jaz sem bil vesel pravočasnega prihoda v Belek, da bom lahko ujel tekmo Maribora in Šahtarja iz Donecka. Le po avto sem še moral. Lastnik firme za najemanje avtomobilov me je odpeljal do svoje pisarne. Bila je zunaj moje načrtovane poti, minute pa so tekle. Z mislijo, da nočem poslušati očitkov, da so me znova naplahtali, sem zavrnil dodatno zavarovanje, saj sem polnega sklenil pred potjo. Vse podpišem, fotografiram rahlo poškodovan avto in zaženem motor. Rezervoar pa prazen. Na voljo še nič kilometrov. Kako? Zakaj? Še vedno do zdaj - trikrat - sem pobral avto s polnim tankom in takšnega tudi vrnil. Ob mojem protestu in čudenju mi je Turek v smehu odvrnil, da bo že šlo. Ja, bi šlo, če bi le imel signal.

Brez spanca in brez goriva v avtu sem poln adrenalina na kaotični šestpasovnici zrl v table z napisom Belek. Kmalu sem na desni videl bencinsko črpalko in se pomiril. Spoznal sem: če v Turčiji vse štima, je nekaj narobe.