Turisti so imeli Pariz sinoči za nekaj ur povsem zase. Razen če gre za Špance na obisku v francoski prestolnici. Ti so enako kot domačini večer namenili pripravam in spremljanju polfinalnega obračuna med nogometnima reprezentancama Francije in Španije.
Ves dan se je naša agencija trudila, da bi tudi nam zagotovila možnost spremljanja tekme v kakšnem lokalu. A so bila vsa mesta zasedena oziroma rezervirana. Tako nam ni preostalo drugega, kot na hotelski terasi združiti mizi in dogajanje spremljati na majhnem zaslonu v kotu. Seveda nismo bili sami, večina udeležencev tehnološkega dogodka iz vse Evrope (90 odstotkov je bilo moških) je imela enako zamisel.
Prve vzklike navdušenja domačinov zaradi gola v deveti minuti je hitro zadušilo izenačenje španskega strelca Yamala, ki je postal najmlajši strelec na evropskih prvenstvih. Ko pa je nekaj minut pozneje padel še drugi zadetek Špancev, je zavladala smrtna tišina. In tako je bilo vse do odmora. A upanje umre zadnje, je vidno razočaran komentiral natakar, medtem ko hotelski portir ni imel besed.
Po prvem polčasu smo se namreč odpravili na ulico in sodelavec mu je prenesel rezultat. V okolici hotela, ki je v neposredni bližini trga Place de la Concorde, je običajno gneča. Tokrat pa so prazni pločniki in ceste spominjali na mesto duhov. Povsem drugače je bilo v nekaj sto metrov oddaljenih bistrojih in pred njimi. Okoli televizorjev so sedeli gosti v dresih, razobešene so bile francoske zastave, a pretirano prešernega vzdušja več ni bilo. Vsi so čakali na gol za izenačenje in podaljška, a ga ni bilo.
Natakarji to noč niso imeli veliko dela, vseeno smo na pijačo čakali vse do konca tekme. Zadnjih 20 minut se ni nihče premikal, da morda ne bi zamudil uspešne akcije Francozov. Samira in Nana sta težko skrivali čustva. "Ni jim uspelo dovolj pritisniti na nasprotnike," je komentirala Samira. "Yamal jih je čisto zlomil. Nocoj ni lep večer, saj vidite, kako je tiho," je nadaljevala. Prijateljica Nana se z njo ni strinjala: "Mislim, da so naši nogometaši dobro igrali. Samo premalo so se borili. Španci so bili enostavno boljši."
Po sodniškem žvižgu Slavka Vinčiča so se lokali hitro izpraznili, taksiji pa so začeli žalostne navijače voziti domov. V sosednjem lokalu je navijal Aurelien, med pogovorom z njim pa se je v ozadju zaslišal zvonček. "Zadnja runda. Vidite, tako hitro se konča noč, ki bi morala trajati do jutra." Navijal je skupaj z najboljšimi prijatelji, vsi pa so ta večer oblekli reprezentančne drese. "Škoda, da ne bomo igrali v finalu, a bo že prišlo naslednje prvenstvo."