(INTERVJU) Tonček Štern: Ko pohorska trma premaga bolečine

Če bi v slovenski odbojkarski reprezentanci, ki je prvič nastopila na olimpijskih igrah, iskali moža, ki je pustil največji pečat, bi s prstom lahko pokazali na Tončka Šterna, 28-letnega in 200 cm visokega korektorja. Postavnega odbojkarja iz Slovenske Bistrice, ki je z reprezentanco osvojil srebrni kolajni na evropskih prvenstvih 2019 v Parizu in 2021 v Katovicah, na prvenstvu leta 2023 pa zaradi poškodbe in operacije kolka ni igral. Štern je bil v skupinskem delu olimpijskega turnirja s 77 točkami na treh tekmah daleč najučinkovitejši napadalec med vsemi odbojkarji dvanajstih reprezentanc v Parizu. 

Kako pomemben člen naše izbrane vrste je, je Štern potrdil že v letošnji ligi narodov, saj je prispeval levji delež k četrtemu mestu izbrancev selektorja Gheorghea Cretua. Četudi se je vanjo vrnil po zahtevni operaciji kolka, zaradi katere se je moral odreči lanskemu nastopu na prvenstvu stare celine.

Za vami je težavno obdobje, povezano z bolečinami v kolku, operacijo in okrevanjem, z igrami v Parizu pa ste dokazali, da so težave s kolkom preteklost.

"Res je. Avgusta lani sem moral zaradi hudih bolečin v kolku po nekaj dnevih zapustiti priprave reprezentance na evropsko prvenstvo, sledila je operacija v Ljubljani, po njej dvomesečno okrevanje in oktobra sem že pomagal soigralcem v grškem Olympiakosu, v katerem je moj soigralec tudi Alen Pajenk. Moja pripravljenost je bila iz dneva v dan boljša, z Olympiakosom sem osvojil obe domači kroni in zaigral v skupinskem delu lige prvakov. Po vrnitvi na igrišče sem se veselil lige narodov in predvsem olimpijskih iger."

Te so se za našo reprezentanco začele sanjsko; ste pričakovali tri zmage na treh tekmah?

"Vedel sem, da se lahko enakovredno kosamo s tekmeci v skupini, Kanadčani, Srbi in Francozi, a tudi, da jih lahko premagamo, kar se je zgodilo. Na vseh treh tekmah smo prikazali odlično igro, tako da smo bili zasluženo na vrhu skupine."

Ste pa v prvih minutah uvodne tekme proti Kanadi po trku z Gregorjem Ropretom doživeli neprijetno poškodbo; igrišče ste zapustili z bolečinami v kazalcu leve roke. Ko je že kazalo, da je za vas olimpijskega turnirja konec, ste se po le nekaj minutah vrnili na igrišče. Kaj se je zgodilo?

"Posledica trka je bil izpah členka v kazalcu leve roke, bolečine so bile hude. V nekem trenutku sem se zavedel, da je olimpijski turnir, prvi in težko pričakovani, zame končan. V slačilnici je naš fizioterapevt Pietro ugotovil, da ni zloma, ampak samo izpah, poravnal mi je prst, povil in vrnil sem se v dvorano. Trmast, kot Pohorci smo, sem selektorju dejal, naj me da v igro. Bil sem poln adrenalina, čutil sem, da ga moram na igrišču sprostiti. Kakšno je bilo nadaljevanje tekme, pa vsi, ki so jo spremljali, dobro vedo. Prst je še otečen, malo je boleč, toda prepričan sem, da bom v prihodnjih dneh, ko ga ne bo treba obremenjevati z žogo, spet takšen, kot je bil pred poškodbo."   

Po prvem mestu v skupinskem delu turnirja ste se v četrtfinalu spopadli s starimi znanci Poljaki. Čeprav je bila igra na visoki ravni, je bil tekmec še za spoznanje boljši in sanj o olimpijski kolajni je bilo konec. Kako ste sprejeli poraz? 

"Vse tri tekme v skupinskem delu smo odigrali odlično in normalno je bilo, da smo četrtfinale proti Poljakom pričakovali z optimizmom. Nismo igrali slabo, so pa poljski odbojkarji prikazali izjemno igro, najboljšo v zadnjih letih. Ne spomnim se, kdaj so tako dobro igrali. Vse jim je šlo kot po maslu, nadigrali so nas v vseh prvinah igre in zasluženo zmagali. Niso nam ponudili priložnosti, da jih premagamo. Poraz smo težko sprejeli, saj so se z njim končale tudi naše sanje o kolajni in počakati bomo morali na novo priložnost čez štiri leta. Ne glede na to smo lahko ponosni, da smo se uvrstili na olimpijske igre, na njih igrali, bili blizu boja za kolajno, turnir pa končali kot peti."

Prve olimpijske igre so za slehernega športnika nepozabne. Tudi za vas?

"Ne le zame, ampak tudi za vse moje reprezentančne soigralce. Kdor jih doživi, mu v spominu ostanejo vse življenje. Nastopiti na olimpijskih igrah so sanje slehernega športnika. Ne gre zgolj za to, da nastopiš na tekmovališču, gre tudi za druženje. Toliko športnikov, kot sem jih videl v olimpijski vasi, še nikoli nisem srečal. Nastope nekaterih izmed njih sem doslej spremljal le prek televizije, v Parizu sem jim lahko stisnil roko, se z njimi fotografiral in tudi poklepetal. Neverjetno. Pariz bo tudi zaradi tega ostal nepozaben v mojem življenju."

Igre so bile nepozabne tudi za številne slovenske navijače na tribunah, med katerimi sta bila tudi starša, mama Špela in oče Tonček, ki sta zavzeto spremljala odbojkarske tekme. Sta z Žigo imela priložnost za kakšno srečanje z njima?

"Priložnosti za pogovor je bilo zelo malo. Ko smo imeli prost dan, smo se lahko malo dlje podružili. Z Žigo sva zelo ponosna in vesela, da sta bila starša v Parizu, v najini bližini. Nikoli ne bova pozabila, koliko truda, časa in sredstev sta vložila v najin odbojkarski razvoj."

Ta rod odbojkarjev si je z izjemnimi igrami v zadnjih letih nastop v Parizu zagotovo zaslužil, a ker je v reprezentanci veliko starejših igralcev, se lahko obeta menjava igralskega kadra?

"Odgovor na vprašanje, kdo od starejših igralcev bo še želel igrati za reprezentanco, lahko dajo le igralci. Vse je odvisno od tega, kako se bo vsak počutil v trenutku, ko se bodo začele nove reprezentančne akcije, kako bo kdo igral v klubu in še veliko drugih dejavnikov je, ki bodo vplivali na njihovo odločitev. Prihodnost reprezentance je ne glede na to svetla. V njej je nekaj mlajših odbojkarjev, ki so prihodnost tega športa pri nas. Manjkajo jim izkušnje, a se tudi te lahko hitro pridobijo, saj reprezentanca vsako leto igra veliko tekem. Vsi mlajši igralci, ki so v reprezentanci, imajo veliko potenciala, so prizadevni, voljni trdega dela in napredovanja. Spoznali so, kaj se zahteva od njih, zato menim, da za prihodnost slovenske odbojke ni bojazni." 

Po vaših odličnih igrah v ligi narodov in na olimpijskem turnirju je vaša cena na tržišču poletela v nebo; menda boste kljub temu, da ste že podpisali pogodbo z Olympiakosom, menjali klubske barve?

"Godi mi, da se je zanimanje različnih klubov zame močno povečalo. Ponudbe so prihajale iz najboljših italijanskih, poljskih in drugi klubov, najbolj vztrajen pa je bil turški Ziraat Bankasi iz Ankare. Vodilni ljudje tega kluba so bili zelo vztrajni, da me privabijo v svoje vrste. Pogovori med menedžerjem in vodstvom Olympiakosa, ki si me želi zadržati, so v teku, a vse kaže, da se bom selil v Turčijo. Ali bom podpisal pogodbo z Ziraat Bankasijem, bo znano v prihodnjih dneh. Tudi z družino sem se pogovoril in nimajo nič proti, če bi se z menoj selili v Turčijo. Ponudbe, kakršna je prišla od Ziraat Bankasija, se ne zavrne. Gre za odlično organiziran klub z visokimi cilji. Življenje v Turčiji sem spoznal v sezoni 2019/2020, ko sem pol leta nosil majico kluba Halkbank iz Ankare." 

Po vrnitvi iz Pariza v domovino so se sprejemi in intervjuji za različne medije vrstili kot po tekočem traku, tako da si še odpočiti niste mogli?

"Drži. Obveznosti je bilo toliko, da sem bil zdoma vsak dan, tako da nisem imel veliko časa, da bi se družil s partnerko in tremi otroki. Med sprejemi mi je bil najbolj pri srcu tisti v domači Slovenski Bistrici, kjer so se zbrali sami znani obrazi iz športnega in javnega življenja, prijatelji in znanci. Bilo je prisrčno in prijetno. Z bratom Žigo sva bila zelo ponosna, vesela in ganjena nad pozornostjo, da naju na najini športni poti spremlja toliko ljudi. Upam, da bo zadnja obveznost, povezana z olimpijskimi igrami, ki se je moram udeležiti, sprejem za vse olimpijce na Kongresnem trgu v Ljubljani. Po njem si bom s svojimi najbližjimi privoščil zaslužen počitek. Po petih mesecih garanja z reprezentančnimi soigralci sem ga res potreben. " 

Kje ga boste uživali?

"Čim več časa bom skušal preživeti z družino, saj sem po koncu grškega prvenstva ter med pripravami na ligo narodov in olimpijske iger, svoje najbližje videl le redko, za kakšen dan ali dva. Družina, s katero živim blizu staršev v Slovenski Bistrici in blizu njih tudi gradim hišo, je bila prikrajšana za skupno življenje. Zanj sem bil prikrajšan tudi jaz. Še dobro, da so bili v Grčiji z menoj."