(KOMENTAR) Ko se igra vrhunska odbojka, so Slovenci zraven

Čeprav nanjo ponekod še vedno gledajo zviška, jo predstavljajo celo z napačno, slovaško zastavo, kot se je zgodilo pred polfinalno tekmo v Rimu, pa pred njeno veličino ne morejo pobegniti na najpomembnejšem bojišču – na igrišču. Slovenska odbojkarska reprezentanca je na evropskem prvenstvu še enkrat dokazala, da sodi med najboljše, s talentom, spretnostjo in izkušnjami mobilizirala navijače in poskrbela za nov vrhunec slovenskega športa. Italijanski organizatorji lahko obdržijo tisto zastavo, Slovenija je domov odnesla kolajno.

Bron je izjemna generacija s kapetanom Tinetom Urnautom na čelu dodala v zbirko, kjer se že svetijo tri srebrne medalje. Če bi se zgodilo enkrat, bi morda še lahko ugibali o spletu srečnih naključij, a naši odbojkarji odličnost potrjujejo že skoraj celo desetletje. Jedro moštva je že dolgo izoblikovano, po vpoklicu Dejana Vinčića, ki ni bil pripravljen za prvi del turnirja, a se ni niti malo obotavljal, ko ga je selektor po poškodbi Gregorja Ropreta povabil na tekmo za tretje mesto, ima Slovenija sedmerico odbojkarjev s štirimi medaljami z evropskih prvenstev. A staroselci se niso skrili v zaprto skupino, medse so odprtih rok sprejeli mlade moči, jim v določenih trenutkih celo zaupali dirigentsko palico. Najbolj spretno jo je vihtel Rok Možič, 21-letni Mariborčan je v tekmi za tretje mesto proti Franciji na svoj račun dodal 26 točk in zagrabil titulo ne le najučinkovitejšega odbojkarja slovenske reprezentance, ampak kar celega prvenstva.

Odlični posamezniki, za katere se grebejo tudi največji evropski klubi, so se povezali v izjemno ekipo. Ne Urnaut, ne Možič, ne Čebulj, ne Pajenk - v Varni je tekmece mlela Slovenija. Kolektivna igra, ki pa pušča dovolj prostora za vrhunske poteze posameznikov, jo je pripeljala do Rima, kjer je morala priznati premoč le na koncu najboljši reprezentanci turnirja, Poljski.

Osmim zmagam iz Bolgarije in Italije lahko Slovenija doda še eno, morda najpomembnejšo. Reprezentanca jo je dosegla še pred uverturo v Varni, celo pred poletnim križarjenjem po ligi narodov. Aprila je vodstvo odbojkarske zveze prepričalo Gheorgheja Cretuja v podpis nove pogodbe. Romunski selektor, lani izbran za najboljšega trenerja v Evropi, je na ključne gradnike zlate dobe slovenske odbojke, ki sta jih ob pomoči domačih strokovnjakov postavljala Italijana Andrea Gianni in Alberto Giuliani, dodal dovolj svojih zamisli, da je ekipa ostala raznovrstna, razigrana, disciplinirana, povezana, srčna, nepopustljiva, pogumna, kvalitetna ...

Pet mesecev svojega časa so reprezentanti žrtvovali za dres s Triglavom na prsih, se v lov na vrhunski dosežek spustili že v ligi narodov, po evropskem prvenstvu pa jih čaka še največji izziv sezone. Konec meseca morajo na olimpijskih kvalifikacijah le še potrditi, kar so že dokazali z zbirko odličij z evropskih prvenstev, prebojem v polfinale zadnjega svetovnega prvenstva in dobrimi igrami v ligi narodov. Ko se igra vrhunska odbojka, so Slovenci zraven. Naj bo tako tudi v Parizu 2024.