Uroš Gramc
Salt Lake City 2002, to so bile olimpijske igre, ki so bile najbolj varovane doslej, pripovedujejo izkušeni novinarski kolegi. Sto metrov menda nisi mogel iti, ne da bi te prestregel varnostni pregled. Bilo je pol leta po terorističnem napadu v ZDA in razmere so bile zaostrene. A niti v Sočiju ducat let kasneje ni bilo nič kaj bolj sproščeno. O Rusiji znam kaj povedati že sam. Še čas ni nič olepšal spominov, bilo je kot življenje v vojaški bazi. Saj ne, da bi v njej že bil, si jo pa tako predstavljam in filmi ne pričajo drugačnih podob. Enako so nas pri vsakem vhodu dobesedno prežarčili, bunkerji in vojaki v zamaskiranih belih kombinezonih so bili razmetani po celi Rdeči planini, policisti so postrojeni na nekaj sto metrov in varovali prazno avtocesto od Sočija do gora, namenjeno zgolj akreditiranim vozilom, novinarski prevozi pa so bili zapečateni in niti ne predstavljam si, kaj bi se zgodilo s šoferjem in vsemi nami vred, če bi se ti znamkica, ki je bila prelepljena čez vrata, med vožnjo strgala ali če bi jo odpihnilo.
Pariz je proti temu šolski krožek. No, morda ga drugače dojemam, ker smo v velemestu in olimpijske igre naj bi se z njim zlile. A Pariz je tam, kjer iger ni, še vedno Pariz. Na ulicah je vrvež, kavarne in restavracije so polne in življenje teče normalno. Drugače je ob prizoriščih, sploh okrog reke Sene in znamenitosti, ki so vključene v otvoritveno slovesnost. Tam je premikanje možno zgolj s QR-kodo. Zdaj ni čas za ogled Eifflovega stolpa ali Louvra, zdaj vleče le šport. Gneča tam je bila nepopisna in povsod polno policistov, varnostnih služb, se zdi, da še več kot obiskovalcev. Na videz so nevarni, v oklepih, do zob oboroženi, a znajo biti prijazni. Če jih pogledaš, se nasmehnejo, odzdravijo, tudi kakšno besedo angleško znajo, te kar presenetijo.
Pa še ogovorijo te, kot je mene eden ob odhodu iz olimpijske vasi. Če imam kakšno značko države, iz katere prihajam, me je vprašal. Značko? A to še obstaja? Žal nimam, sem odgovoril rahlo v šoku. To je znak spoštovanja do gostitelja, je dodal in izvlekel iz žepa dve, a se v temi ni dobro videlo od kod. Zapletla sva se v zelo kratek pogovor, hitro sem pobral šila in kopita, ker se tam res nisem počutil dobrodošlega. Saj ne, da bi me z značko kaj drugače obravnavali, a okrog olimpijske vasi je toliko policije in vojske, kot da bi potekala kakšna operacija. Podobne razmere vladajo v naši ulici, od jutra do večera in še ponoči tulijo sirene in policisti dirkajo gor in dol. Petek je bil še zlasti tak, zaradi otvoritve in najbrž še zaradi "attaque massive", kot je ves dan utripalo s televizijskih ekranov. Zaradi sabotaž na hitrih železnicah, ki so prizadele več sto tisoč ljudi in so morda celo povezane z olimpijskimi igrami. Zdaj razumem Parižane, da jim igre znajo presedati, da bežijo, sploh če niso za šport. In se jim opravičujem za motenje miru. Naslednjič prinesem značko, ker se mi vseeno zdi, da so nas lepo sprejeli.
