Obljubljali so spektakel, kvaliteto, boj za vsak centimeter igrišča, najboljše, kar lahko ponudi slovenski nogomet … Ponudili pa? Hja, zadnje dejanje finala pokala Slovenije ni prineslo spektakularnih potez, atraktivnih akcij in toče golov. Iskrilo se je, očitkov o pomanjkanju borbenosti tokrat ne bodo poslušali ne v taboru Olimpije ne pri Mariboru, a idejam, kako prebiti dobro postavljeni obrambi je manjkala kvalitetna izvedba. Vsaj v rednem delu tekme v Celju.

Maribor je reševal sezono, lovil edino lovoriko, ki je še bila na voljo, potem ko mu je Olimpija v državnem prvenstvu že zdavnaj pobegnila na neulovljivo prednost, zmaji so želeli z dvojno krono potrditi status najboljše ekipe v državi. In uspeli. Ne le zaradi tega, ker je Albert Riera (spet) našel taktiko, ki je bolj ali manj uspešno onemogočila vsa mariborska napadalna orožja vključno z najboljšim strelcem prve lige Žanom Vipotnikom. Izkoristila je, kar so vijoličasti zapravili, in vzela, kar ji je bilo podarjeno.

Preveč je bilo na tehtnici, da bi si ekipi privoščili preveč tveganja. So si ga pa navijači. Mariborske viole so bile očitno na misiji, da celjski Areni Z'dežele odvzamejo status drugega največjega stadiona v državi, ruvale stole na tribuni, jih zažigale, se izživljale s pirotehniko, izstrelki, ki so leteli vse do druge strani stadiona. S podobnimi izpadi jim tudi Green Dragons niso ostali dolžni. Ne bo presenečenje, če bosta kluba dobršen del nagrade za nastop v finalu – zmagovalec bo pospravil 80 tisoč evrov, poraženec 20 tisočakov – vrnila v blagajno Nogometne zveze Slovenije zaradi kazni disciplinskega sodnika.

Pa še nekdo si je privoščil tveganje. Ko je bilo to najmanj potrebno. Če je Marko Tolić v akciji v zaključku zaradi navijaških incidentov močno podaljšanega rednega dela tekme končno ponudil odgovor, zakaj sta z Luko Uskokovićem v prvem polčasu ob kotih silila v Olimpijinega vratarja Matevža Vidovška – dovolj dolgo je Hrvat motil Korošca, da ga je sprovociral, da ga je odrinil in s tem vijoličastim prinesel enajstmetrovko -, je z izvedbo kazenskega udarca razočaral. S panenko se je nespoštljivo lotil najbrž najboljšega vratarja lige, za povrh pa jo izvedel tako slabo, da se je Vidovšek, ko je že krenil v eno stran, še lahko vrnil na sredino gola in ulovil žogo. Pokal iz leta 2016 najbrž ne bi bil zadnji v vitrinah Ljudskega vrta, če bi pri žogi ostal nogometaš, ki je prvi stopil k njej, a Tolić se je očitno čutil sposobnejšega od Roka Kronavetra, specialista za enajstmetrovke, ko se odloča o naslovih.

Radenko Mijatović, predsednik NZS je izročil pokal kapetanu Olimpije Timiju Maxu Elšniku, ne bi bilo pa nič narobe, če bi mu "kanto" predal kar Tolić. Ali pa sodnik. Bojan Mertik je dolgo pregledoval posnetek padca Olimpijinega napadalca Admirja Bristrića ob Ignaciu Guerricu, tuhtal, ali je bil do prekršek, vreden enajstmetrovke, že zamahal v stilu, da kazenskega udarca ne bo, a manj kot minuto kasneje pokazal na belo piko, vmes pa še podelil tri rdeče kartone mariborski klopi. Sodnik iz Odrancev in druščina iz VAR-sobe si je neupravičeno vzela glavno vlogo na tekmi, ki bi morala slaviti vse, kar je dobrega v slovenskem nogometu, na koncu pa izpostavila predvsem vse, kar je slabo. Podarjena ali ne, enajstmetrovka je bila dosojena na način, ki niti zmagovalcem ne dovoljuje, da bi uživali v čistosti svojega triumfa.

Sramota iz 130. minute je le še utrdila prepričanje, da so sodniki v slovenskem nogometu nedotakljivi, da na razplete ne le tekem ampak kar celih sezon vplivajo precej več, kot bi smeli, in da je med klubi jasna ločnica med privilegiranci, ljubljenci sodniške organizacije, zveze in še kakšne nogometne institucije nad njo ter tistimi, ki jim je treba uspeh onemogočiti. Idealen poligon za razvoj mladih igralcev? Ne, slovenski nogomet po takem večeru res postane podoben gnojnici, s katero jo je po porazu primerjal športni direktor Maribora Marko Šuler. Bo pa Korošec moral prevzeti tudi svoj del odgovornosti za neuspešno sezono vijoličastih, del navijačev ga je po koncu tekme že pozival, naj zapusti svoj položaj, on pa jim je odgovarjal, naj gnev raje usmerijo proti vrhuški slovenske nogometne družine. Očitno sprte družine.