Aleš Mišič v svojem članku z naslovom Usoda Zlate lisice: Motor razvoja mariborske smučarije potrebuje kable, objavljenem v Večeru 18. 12. 2023, pravilno ugotavlja, da je izguba tekme za Zlato lisico posledica dveh stečajev, SČ Pohorje in kasneje še SK Branik. Pa vendar je v članku tudi nekaj napačno navedenih dejstev, za katera menim, da jih je treba predstaviti na ustrezen način.
Marprom, ki je bil zadolžen za izdelavo snega na progi FIS, je gospodarska družba in ne dobrodelna organizacija. ASK Branik je plačeval 200 odstotkov več denarja za iste storitve v Krajnski Gori, kot je bil pripravljen plačati v Mariboru za uporabo smučarske proge, sedežnice in zagotovitev teptanja. Razlika v stroških med Mariborom in Kranjsko Goro pa je zgolj v tem, da je v slednji jasno, da je storitev treba plačati, medtem ko se pričakuje, da bo v Mariboru zastonj oziroma da bo stroške pokril upravljavec smučišča, v mariborskem primeru Marprom. Ko smo delali tako, smo bili priča dvema že omenjenima stečajema, zato si verjetno nihče, ki je bil del tistih negotovih časov, te zgodbe ne želi ponoviti. Ni pa mi jasno, zakaj jo mediji še naprej izpostavljajo kot edini pravilni pristop k izpeljavi tekme.
Rezervna proga ni bila ideja Matjaža Krajnca, ampak je bila skupaj s strani Marproma, Mestne občine Maribor in ASK Branik predstavljena FIS-u, konkretno direktorju ženskega svetovnega pokala g. Gerdolu in tehničnemu delegatu g. Maierju. FIS je idejo podrl, ji dal zeleno luč, predstavniki FIS-a so že bili na ogledu predvidene ciljne arene na Trikotni jasi, proga pa je bila v postopku homologacije, ker dosega čez novo poseko dovolj skupnega padca in dolžine. Marprom je sprožil ustrezne postopke: oddal vlogo lastniku gozda za poseko, odstranil vlečnico Habakuk in se lotil zemeljskih del, dokler se ni vpletla Mestna občina Maribor z vprašanjem pokrivanja stroškov te načrtovane investicije. Takrat smo dela ustavili in čakali na nadaljnja navodila, ki pa jih do mojega odhoda (marca 2022) ni bilo. Kaj se je dogajalo od takrat, ne morem odgovoriti, ker preprosto ne vem.
Očitano privilegiranje zelenega turizma pred zimskim z utemeljitvijo organizacije tekme svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu pa nikakor ne drži vode, saj je treba na tej nadmorski višini razvijati dejavnosti celo leto. No, tudi slednjo je Maribor v tem času že izgubil. Ampak dejstva … Če bi v gorsko kolesarstvo vložili toliko sredstev, kot smo jih v Snežni stadion samo za izvedbo Zlate lisice, bi bil Maribor najbolj obiskan gorski kolesarski park v Evropi. Tekmi za svetovni pokal v gorskem kolesarstvu in za Zlato lisico sta si povsem različni tako po številu gledalcev na prizorišču in prek medijev kot po številu prenočitev, ki jih ustvarijo v mestu. Vsi statistični podatki gredo v prid gorskemu kolesarstvu. Številke pa so edine, ki govorijo resnico.
Res pa je, da ima tekma za Zlato lisico 1,2 milijona evrov prihodka, kot sem prebral v medijih. Iz tega proračuna se samo 60 tisoč evrov nameni za ključno zadevo - ureditev proge (zasneževanje, uporabo sedežnic, zaprtje parkirišč, teptanje in zapiranje prog za sedem dni). O odgovornem in skrbnem ravnanju s proračunom tekme naj bralec presodi sam.
Osebno sicer verjamem, da zgodba Zlate lisice v Mariboru še ni zaključena, kar potrjujejo tudi tisti, ki se na ta posel dejansko spoznajo. Tone Vogrinec je na skupščini ASK Branik dejal, naj Maribor izkoristi vmesno postajo gondole in dobil bo dovolj dolgo, dovolj strmo smučarsko progo, ki bo ustrezala merilom FIS. Še več, ta proga bo imela cilj na dovolj visoki nadmorski višini, na kateri se lahko zagotovi izdelava umetnega snega. Ko bo opravljen ta del naloge, torej dejansko to, kar je bilo že obljubljeno, a ustavljeno, se bomo lahko ponovno pogovarjal o vrnitvi Zlate lisice domov. O smučarski progi na nadmorski višini 360 metrov je FIS svoje mnenje povedal že leta 2020, ko je bilo snega dovolj, proga pripravljena, vendar je FIS zaradi visokega rizika poslabšanja vremenskih razmer kljub vsem stroškom, ki so nastali v Mariboru, odpeljal tekmo v Krajnsko Goro.
In če danes pogledamo vremensko napoved za prihodnja dva tedna, kolikor nas loči od Zlate lisice v Kranjski Gori, ugotovimo, da tudi za jubilejno Zlato lisico proga v Mariboru z nobenim čudežem ne bi mogla biti pripravljena v skladu z merili FIS. Po mojem mnenju je tekmo treba preseliti nazaj na "hrib", kjer jo je Dušan Senčar tudi začel. Ob tem pa seveda držati obljube, ki jih damo FIS-u, saj se je treba zavedati, da z odpovedmi ne izgublja samo Maribor, ampak tudi FIS - in to tam, kjer najbolj boli: ugled in denar.
