Uroš Gramc
Tadej Pogačar si je po letu premora, ko mu je trofejo vzel ptujski metalec diska, povrnil naziv najboljšega športnika v državi in potrdil prevlado kolesarjev, saj sta s Primožem Rogličem v petih letih slavila že štirikrat. Za 25-letnikom s Klanca pri Komendi je nova izjemna sezona, pa čeprav so bili tudi nesrečni trenutki, ki pa mu niso preprečili še enega leta v vlogi številke ena na svetu. Že to pove, na kako visokem nivoju je naš šampion, ki je v igri za zmago praktično na vsaki dirki, na vsakem terenu. Pa če gre za tritedenske, kjer mu je konkuriral le Jonas Vingegaard, ali enodnevne, na katerih kraljujejo specialisti zanje. Tekmeci se Gorenjcu menjujejo, on pa je kot najbolj vsestranski v karavani stalnica.
Letos je prvič zasijal na dirki Proti soncu, kjer je zlomil tudi velikega danskega tekmeca. Zdelo se je, da mu bo vrnil udarec še poleti v Franciji, a kaj, ko mu je zlom zapestja na zadnji spomladanski klasiki preprečil optimalno pripravo za spopad leta. "Morda bi moral Tour spustiti," nam je dejal v ponedeljek na pripravah v Španiji, toda drugo mesto, dve etapni zmagi in rekordna četrta bela majica ob slovesu od mladosti so le zadovoljili njegove apetite.
Če v Franciji ni ponovil zgodovinskih uspehov, je bilo leto polno presežkov drugod. Z zmago po Flandriji, ki izstopa še v elitni družbi petih spomenikov, je dodal nov kamenček v mozaik uspehov, ki so sestavni del biografije največjih kolesarjev sveta. Med 17 obeski v ogrlici zmag - prekašal ga je zgolj belgijski sprinter Jasper Philipsen (mimogrede, "odsledil" ga je na družbenih omrežjih, se je Pogačar pošalil na sredozemski obali) - izstopajo tudi Amstel Gold, Valonska puščica ter po Lombardiji, kjer je že pri nizu treh slavij.
Nič kaj manj pa ni vreden bron s cestne dirke SP v Glasgowu, kjer je ponovil doslej edinstven uspeh svojega mentorja Andreja Hauptmana. A to niti slučajno ne zadovoljuje apetitov Tadeja Pogačarja. Zadal si je še višje cilje, ki jih predstavljata v zadnjih četrt stoletja neosvojen "dvojček" Giro-Tour in prvo slovensko zlato na SP. S tem je že oddal resno kandidaturo za tretji naziv najboljšega slovenskega športnika, s čimer bi se odlepil od Rogliča, Primoža Peterke in Rajmonda Debevca, izenačil s Primožem Kozmusom in le na kipec zaostanka približal rekorderju v samostojni Sloveniji Petru Prevcu.
