Ni bil to dan Jana Tratnika, edinega slovenskega kolesarja v posamičnem kronometru na olimpijskih igrah. Na 32,4-kilometrski progi po ulicah Pariza je skoraj preveč dobro spoznal ceste in asfalt ter končal na 27. mestu. Primoža Rogliča pa je na prestolu nasledil Remco Evenepoel, ki je prelomil še eno nepisano pravilo, da naj bi prišla ta disciplina prehitro po dirki po Franciji. Belgijec je naslovu svetovnega prvaka dodal še naziv olimpijskega, ob tem je za 1,5 kilometra na uro podrl hitrostni rekord teh preizkušenj iz Londona 2012, ki je bil sicer postavljen na tretjino daljši progi, toda v lepšem vremenu. Nov mejnik znaša 53,7 km/h. Italijan Filippo Ganna je zlato kolajno zgrešil za 15 sekund, drugi Belgijec Wout van Aert za 25.
"Najprej je kolo popustilo, potem pa še telo in glava," se je slikovito izrazil Jan Tratnik: "Naletel sem na luknjo in zlomil krmilo. Na srečo nisem padel. Bil je kar čudež. Ni bilo druge kot menjati kolo. Izgubil sem kar nekaj sekund. Noge ne delujejo najboljše in nisem dobil najboljšega ritma, potem je – moram povedati po pravici – še malo psiha popustila. Nič kaj prijeten dan, še te vremenske razmere, niso to poletne temperature, počutim se kot na klasikah. Želel sem si, da bi bilo čim prej konec."
Idrijčan se še ni izvil iz primeža utrujenosti po napornih dirkah po Italiji in Franciji. "Ni lahko. Nič me ni bilo doma, a se poskušaš stoodstotno pripraviti in dati vse od sebe, pa so še tehnični problemi. Že dan pred tekmo sem čutil, da nisem spočit, da sem kar izmozgan. Malo sem tudi zbolel, bolelo me je grlo. Nikakor ne morem priti k sebi. Ampak ni neke matematike, počitek in upati na najboljše." Da bi se spravil k sebi do cestne dirke, se bo vrnil domov in se s celo reprezentanco vrnil v sredo, dan pred uradnim ogledom proge. V Parizu niti možnosti za trening niso najboljše. "Naredil sem enega na trenažerju. Najboljše se je usesti v avto, peljati uro iz Pariza, tam narediti trening in se vrniti. Eden od razlogov, da grem v Slovenijo, je tudi ta, da bom tam lahko vsaj treniral, če že bom."
Bujakova brez števca malo izgubljena
Pri dekletih je na isti progi, kot so jo prevozili fantje, zlato kolajno osvojila Avstralka Grace Brown. Najboljša Slovenka je bila Eugenia Bujak na 16. mestu, Urška Pintar je prehitela štiri tekmovalke in osvojila 31. mesto. "Lahko sem zadovoljna, ampak žal mi ni deloval merilec moči in nisem vedela, pri čem sem. Imam občutek, da bi lahko bila še boljša. Sekundo do 15. mesta pa sem verjetno izgubila na startu, kjer so me prehitro spustili in sem skoraj padla," je ob slovenski premieri v tej disciplini, ki je v olimpijskem programu od leta 1996, povedala Bujakova.
Za zadnjo dirko prvega dela sezone se bo poskusil čim bolj motivirati. "Upam, da mi bo uspelo, če ne bo, pa si nimam kaj očitati. Sezona je dobra, dolga in konec koncev nismo roboti. Osebno mi olimpijske igre več pomenijo kot Tour de France, ampak še zmeraj sem plačan od Visme, in če rečejo, da moram biti tam stoodstotno pripravljen, jih ne zanima, ali bom potem utrujen." Štiričlanska slovenska zasedba pod taktirko selektorja Uroša Murna bo najbrž ubrala drugačno taktiko, kot če bi imela Tadeja Pogačarja kot enega največjih favoritov za zlato kolajno. Bodo priložnost za uspeh dobili vsi štirje in se ne bodo podredili zgolj enemu? "Počakajmo še malo. Zdaj bi se rad spočil in se sestavil, potem pa bom začel razmišljati o cestni dirki. Ampak ja, ker nimamo izrazitega favorita, bo verjetno bolj tako," je sklenil Jan Tratnik.
