Na takšnem prizorišču, kot je Stade Pierre Mauroy, slovenski rokometaši na olimpijskih igrah še niso igrali. Dvorana za 25 tisoč obiskovalcev je na pol presekan nogometni stadion, na katerem domače tekme igra francoski prvoligaš Lille. No, v bistvu je komaj dvanajst let star večnamenski objekt v številnih nadstropjih in kar velik gradbeni podvig, zato ni čudno, da je stal več kot tristo milijonov evrov. Gostil je že koncerte velikih zvezd, kot so Rihanna, Elton John, Depeche Mode in drugi, pa poraz Slovenije na Eurobasketu 2015 proti Latviji v osmini finala, SP v rokometu dve leti kasneje, na katerem je naša reprezentanca edinkrat osvojila (bronasto) kolajno, čeprav se je temu stadionu s pomično streho izognila. Tokrat je na njem potekal prvi del olimpijskega košarkarskega turnirja in zdaj tečejo boji za kolajne rokometnega, za črno zaveso pa sta gradbišče in skladišče, ki čaka, da se športni svet vrne v ustaljene tirnice.
Francozi pokazali, kaj zmore dvorana
Kakšna je razlika v primerjavi s Parizom, ki so ga rokometaši zapustili težkih src, so reprezentance okusile že v četrtfinalu. A če že na ulicah ni opaziti olimpijskega vzdušja, je povsem drugače na stadionu. Dvakrat ali trikrat več ljudi sprejme kot vse druge olimpijske dvorane, v katerih so igrali slovenski rokometaši, najbolj peklensko vzdušje na njem pa so izkusili nemški, ki so v četrtfinalu izločili Francoze. "Skoraj vsi so bili proti nam, tista tekma je bila res posebna. Bilo je povsem drugače kot v Parizu, ampak smo nekaj takega tudi pričakovali. Proti Španiji pa je bilo 50:50," nam je dejal Luca Witzke, ki je prispeval dva gola za tesno zmago (25:24) in tretjo nemško uvrstitev v nedeljski olimpijski finale.
40
let je od poraza Nemcev v finalu z Jugoslavijo, dvajset, odkar jih je premagala Hrvaška
V njem so igrali trikrat, pred točno dvema desetletjema v Atenah jih je premagala Hrvaška, pred štirimi v Los Angelesu Jugoslavija. Na jeziku je že bilo logično nadaljevanje te zgodbe, a bilo je še predaleč, da bi kaj takega izrekli na glas. Nemci, ki so zlato osvojili na domačih igrah daljnega leta 1936, po španskem skalpu niso vedeli, proti komu bodo igrali to nedeljo ob 13.30. "Danci imajo izjemne posameznike, na vsakem položaju kakšnega, proti kateremu se težko postaviš po robu. Z Dansko je vedno težka tekma," je Witzke premeril zadnje olimpijske prvake.
Kaj pa Slovenci, ki so v skupinskem delu proti Nemcem visoko izgubili (29:37)? "Prva tekma s Slovenijo v tem trenutku ni več pomembna, bila je zadnja v skupini in si zmage mogoče ni želela tako, kot smo si jo mi. Malo so že pogledovali proti četrtfinalu. Z obema ekipama je težko igrati v finalu, nam je vseeno," je dejal Witzke: "Tekma s Španijo je bila težka, vedeli smo, kakšna klasa so ti igralci. Smo nora ekipa in zdaj je noro, da smo v finalu. Premagali smo Španijo, dvakrat, Švedsko, Francijo … in zdaj naj pride, kdor pride, pred nami je največja tekma v življenju. Pripravljeni bomo!"
Vsega je kriv vratar
Tudi Španci bodo v tekmi za bron, v nedeljo že ob 9. uri, pa čeprav po polfinalu niso bili videti, kot da bi radi šli kmalu spet na igrišče. "Bili smo dobri v obrambi in ne preveč v napadu, a smo še vedno imeli svoje priložnosti, ki pa smo jih zapravili. Zgrešili smo preveč strelov," je povedal Daniel Dušenbajev, pred sedmimi leti član celjskega kluba. Tudi on ni imel svojega dne, zgrešil je vse tri strele oziroma Andreas Wolff žoge ni spustil mimo sebe v mrežo. Nemški vratar je bil z 22 obrambami junak prvega polfinalnega obračuna. "Težko je zdaj razmišljati o nedeljski tekmi, ampak verjemite, da bomo pripravljeni," je obljubil 27-letni Španec pred odhodom v garderobo pod tuš, potem pa verjetno na večerjo in pred televizijo gledat drugi večerni polfinale. Kar verjeti mu gre, kar je rekel, ker je Španija že petič igrala polfinalno tekmo na OI in še nikdar finalne, je pa dobila štiri obračune za tretje mesto. Nazadnje je pred tremi leti v Tokiu premagala Egipt.
