Branko Cimerlajt opravlja službo poštarja že dobrih 26 let. Je človek, ki nas v različno obarvanih dnevih obišče in nam nameni tisto, kar nič ne stane, nas pa skoraj vedno spravi v dobro voljo. To sta njegov nasmeh in prijazen pozdrav. Je tudi velik ljubitelj glasbe in igra harmoniko v ansamblu Šank kvintet. Ljubezen do glasbe je podedoval po očetu, ki je prav tako igral harmoniko. Vrtec in osnovno šolo je obiskoval v Staršah, šolanje pa nadaljeval na srednji strojni tehnični šoli. Istočasno je obiskoval srednjo glasbeno šolo B-program in jo uspešno končal. Prvo harmoniko je dobil v drugem razredu osnovne šole. Pot ga je vodila tudi na visoko šolo za strojništvo, a mu je glasbeno in drugo udejstvovanje vzelo preveč časa in ga oddaljilo od končanja študija. Na njegovo srečo ga je na glasbenih dogodkih, kot pravi, ujela in mu prinesla srečo partnerka Marija.
Branko spoštuje ljudi, naravo, živali. Rad posname fotografije v naravi. Živi v Rošnji v bližini polj, gozdov, kamor ga skoraj vsakodnevno vodi pot skupaj z njegovim psom Irosom. Na vprašanje, kako je postal poštar, odgovori: "To sem postal po naključju leta 1997. Igral sem harmoniko na prireditvi, ki jo je organiziral KUD Pošta. Po koncertu je bila zakuska, visoka družba, in vprašali so me, kje sem v službi. Povedal sem, da nimam službe in da že imam prošnjo za zaposlitev na pošti, saj sem tam delal še kot študent. Odgovorni možje so mi rekli, da v ponedeljek grem na zdravniški pregled in potem v službo. Posebnega izobraževanja ni bilo, opravil sem krajši tečaj. Prvo delovno mesto je bilo v Staršah, nakar sem dobil redno službo v Miklavžu. Moj teren so bili Marjeta, Prepolje, Trniče, Dravski Dvor. V Staršah sem občasno nadomeščal manjkajoče poštarje. V Starše sem ponovno prišel leta 2012. Moj teren danes pa so Starše, Loka, Rošnja, občasno tudi Marjeta, Trniče in Prepolje. Prebivalce poznam in ni večjih težav. Včasih so naslovi pomanjkljivi, takrat stvari raziščem, da je pošta dostavljena pravemu naslovniku."
Želi si dobrih odnosov, največ pa zdravja
Na vprašanje, katere lastnosti mora imeti poštar in kdaj je najtežje, pravi: "Poštar mora imeti veselje do dela z ljudmi. Biti mora pošten, prijazen, potrpežljiv, nasmejan. So ljudje, ki so osamljeni in čakajo na poštarja, ker je ta edini, s katerim vsakodnevno poklepetajo. Najtežje je biti poštar, ko prinašamo žalostne novice. Pa ekstremne vremenske razmere nam otežujejo delo." Je kdaj težko biti prijazen? "Težko je, ko vemo, da imamo prav, stranka pa govori nasprotno. Veliko ljudi je pod stresom, vsi hitijo in včasih jezo stresejo nad nami. Pomagajo humor, dobra volja, nasmeh." Pa poštar danes in nekoč? "Poštarji so nekoč imeli več stika z ljudmi. Ustavili so se pri hišah in poklepetali. Tudi danes poklepetamo, a vsi nekam hitijo. Pisemskih pošiljk je bilo nekoč več, danes je veliko paketnih, saj ljudje naročajo po spletu. Danes mora poštar opraviti več birokracije, kar vzame veliko časa. Glede mobilnosti pa je lažje, saj imamo dobre motorje, avtomobile in kvalitetna oblačila za različne vremenske razmere."
Bi mladim svetovali, da izberejo ta poklic? "Meni je všeč delo na terenu, komuniciranje z ljudmi, mladim pa svetujem, da se dobro pozanimajo o prednostih in slabostih tega poklica. V prvi vrsti so pomembni interes, vztrajnost in natančnost." In še poštarska anekdota: "Zgodilo se je, da me je kakšen pes ugriznil. Jaz pravim, da ni bil kriv, mogoče ni bil socializiran. Spomnim se, da me je pes napadel na Dravskem Dvoru. Zagrizel je v torbo in nogo, in sem šel k lastnici po razkužilo. Bila je prestrašena, dala mi je šnops za razkužit in še cel liter za domov. Nasmejal sem se in seveda mi je žganje prišlo prav." Ko ga povprašamo o poštarjih prihodnosti, omeni robote, drone.
