Zgrudil se je 8. junija 1936 okoli 10. ure v Vinskem hramu, kjer je bil stalni gost, medtem ko je zajemal juho, ki jo je ravnokar dobil na svojo stalno mizo. Zadela ga je kap. Vest o njegovi smrti se je hitro razširila po mestu in razžalostila mnoge Mariborčanke in Mariborčane, vprašanje pa, koliko jih je poznalo življenjsko zgodbo tega priljubljenega someščana.
Viktor Kovač je bil dokaj izobražen mož, pred prvo svetovno vojno je bil eden vodilnih uradnikov rudnika v Baru, vojna pa je njegovo življenje postavila na glavo. Po njej so namreč lastniki rudnika odšli iz novonastale države, nesrečni Kovač pa je tako ostal brez svoje prislužene pokojnine.
"Namesto da bi udobno in lepo živel na stara leta ob svoji pokojnini, je moral stari mož v jeseni svojega življenja nastopiti novo pot borbe za kruh in se je z donašanjem novic raznim listom pretolkel skozi življenje," zapišejo ob njegovi smrti v Mariborskem večerniku Jutra.
Bil je mož dobričina, zato je marsikdo, ki je poznal njegovo zgodbo, kljub pregovorno dobri volji in šegavosti ob Kovaču občutil tudi kanček grenkobe, žalosten konec tega možakarja pa ni nikogar pustil ravnodušnega.
Poslednja pot Viktorja Kovača je bila primerna njegovi popularnosti in dobroti. Zbralo se je veliko število prijateljev in znancev. Pred mrtvašnico je pogrebne molitve opravil stolni vikar Viktor Munda, venec na grob preminulega kolega pa so položili mariborski novinarji.
"Pogreb je nudil dokaz popularnosti pokojnega mariborskega bohema in dobričine V. Kovača, ki si jo je stekel v vseh mariborskih krogih. Plemenitemu pokojniku Viktorju Kovaču svetal in trajen spomin!"
