Branka Bezjak
Nedaleč od naselja in nogometnih igrišč se v radvanjskem goščavju pod Pohorjem skriva mogočna grobnica. Kakor izgubljeno v času in prostoru jo že precej preraščata zelenje in mah. Strehe praktično ni več, prostor, predviden za krsto oziroma pokop pokojnika, je tako po deževju zapolnjen z vodo. Vse skupaj pušča nekoliko strašljiv videz. Občasno se je lotijo še kakšni vandali.
Grobnica je bila namenjena nekdanjemu vitezu Alfredu Rossmanitu - Flosternu z Dunaja. A v njej ni bil nikoli pokopan, čeprav je bila nared že nekaj let pred njegovo smrtjo. Tudi kdo od njegove družine v njej ni bil nikoli pokopan. Rossmanit je bil okoli leta 1900 (med letoma 1889 in 1931) lastnik dvorca v Radvanju, ki se je po njem tudi imenoval Rossmanitov grad.
Po ohranjenih pričevanjih je bil dober gospodar in zelo priljubljen ter tako znan daleč naokrog. Ukvarjal se je z vzrejo dirkalnih konj. V gozdu nad gradom je dal zgraditi družinsko grobnico (kapelo). Grobnica ima kamnit, baročno izdelan vhodni portal, na pročelju so kamniti štirimetrski kip Jezusa na križu, grb družine in medaljon z likom Rosmanitove žene. Načrte zanjo je izdelal dunajski arhitekt Gustav Flesch – Brunningen, uresničil pa jih je, kot je tudi navedeno na plošči grobnice, mariborski arhitekt Fritz Friedriger, ki je živel v Mariboru do leta 1920.
V preteklosti je bilo že več pobud, da bi se grobnico uredilo, postavilo tudi kakšne kažipote, saj bi bila to lahko tudi (turistična) znamenitost kraja. Toda zaradi prepletenih lastniških odnosov se to še ni zgodilo.
Sicer pa se gospoščina Radvanje prvič omeni med letoma 1096 in 1105 v listini, s katero je bilo na novo ustanovljenemu benediktinskemu samostanu na Koroškem podeljeno nekaj zemlje v kraju z imenom Radvanje. Iz najstarejšega urbarja (1695) je razvidno, da je bil grad sorazmerno velik, da je stal na ravnini in bil zavarovan s širokim jarkom in dvižnim mostom. Gospodarsko poslopje je obsegalo še prostorne hleve, kovačijo, vrtno poslopje s kletmi in ledeno jamo, bazen za ribe in mlin. Okoli gradu so se razprostirali lepo obdelani vrtovi in sadovnjaki.
Do leta 1945 so bili v gradu reprezentančni prostori z bogato opremo, a so bili po nacionalizaciji uničeni, oprema pa odpeljana neznano kam. Iz reprezentančnih prostorov je nastalo dvanajst stanovanj, park, obzidje in nekatere funkcionalne stavbe pa so bili prepuščeni odpadu.
