Zmago Gomzi
V želji, da bi bogate tekmovalne izkušnje s številnih borišč oplemenitil s teoretičnim znanjem, se je Aleš Zemljič tudi izobraževal ter si na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru pridobil diplomo športnega trenerja z diplomsko nalogo Vpliv dihalnih tehnik in izpostavljanje mrazu na športnike.
"Ko je bilo zaradi epidemije treningov manj, sem na družbenih omrežjih opazil knjigo Nizozemca Wima Hofa, rekorderja številnih izzivov, najbolj pa me je kot športnika pritegnilo potapljanje v ledeno mrzlo vodo. Začel sem prebirati tudi druge knjige o tem, se najprej lotil tehnike dihalnih vaj, kakor je to počel Hof, po nekaj mesecih opravil ustrezni seminar in se še bolj ogrel za ledene potope," začne pripovedovati. Za začetek se je začel prhati s hladno vodo, nato je razmišljal o potapljanju v ledeno mrzlo vodo.
"Nabavil sem si 350-litrski sod, ki ga na prostem napolnim z vodo - in ko je zunanja temperatura od 0 do 10 stopinj Celzija, najprej opravim dihalne vaje, nato pa se po 15 do 20 minutah za tri do pet minut potopim v vodo do brade. Ko je zunanja temperatura pod lediščem, se na vrhu vode naredi ledena skorja, ki jo razbijem, po dihalnih vajah pa se potopim v vodo. To počnem najmanj petkrat na teden, običajno ob 6. uri zjutraj. Ko stopim iz soda, se obrišem in grem v stanovanje," pojasni Zemljič, ki je našel tudi rešitev, kako to početi v poletni vročini. "Prijatelj mi je odstopil 300-litrsko zamrzovalno skrinjo - vanjo natočim vodo, vklopim zamrzovanje in po nekaj urah ima voda od nič do pet stopinj Celzija. Postopek potapljanja je enak kot pri potapljanju v sodu," pove 45-letni Zemljič.
Tak ritual opravlja že štiri leta. "Prebrano v knjigah in drugi literaturi poskušam udejanjiti na svojem telesu. Prva potapljanja so bila stresna, a je bil stres iz dneva v dan manjši, prešlo mi je v kri. Nobenih težav nimam, zdrav sem kot dren, poslušam sebe, svoje srce in telo. To potapljanje ni tekma proti nekomu, je preverjanje zmogljivosti telesa, boj z njim. Aktivira se namreč simpatični živčni sistem, katerega poglavitna funkcija je priprava organizma na boj ali beg. Želene učinke dosežem po nekaj minutah, začutim, kdaj moram iz vode," razloži.
Nekdanji vrhunski športnik ne skriva svojega vsakodnevnega jutranjega običaja, fotografije o tem, kaj počne, je opaziti tudi na družbenem omrežju Facebook. "Pripravljam tudi tečaje potapljanja v ledeno mrzlo vodo, na katerih se udeleženci seznanijo z vsemi podrobnostmi. Vsakomur, ki se zanima za to, priporočam, da prej obišče osebnega zdravnika, ne priporočam pa potapljanja ljudem, ki imajo težave s srcem ali z ožiljem, ki okrevajo po hujši bolezni ali imajo upad imunskega sistema. Koristi potapljanja v ledeno mrzlo vodo so vsestranske, preveč jih je, da bi jih naštel, so pa na voljo v številnih knjigah in drugi literaturi," je še povedal Aleš Zemljič, ki izvaja tudi športne masaže.
Koristi so vsestranske, a posvetovati se je treba z zdravnikom
V prvi vrsti pa svoje izkušnje, mojstrstvo, ki ga je odlikovalo kot neustrašnega, taktično in tehnično izjemno podkovanega borca, že vrsto let prenaša na tekmovalce in tekmovalke mariborskega kluba Barada sport Hwarang, kjer je desna roka Tomaža Barade. "V ŠC Barada sem domala vsak dan. Na tekmovalce prenašam svoje bogate izkušnje, vcepljam jim odnos do trdega dela, discipline in želje po uspehu. Plodovi takega dela so tudi odsevali v dosežkih. Skozi moje roke so šli vsi svetovni in evropski prvaki našega kluba, ki jih vodim tudi na reprezentančni ravni. Naj naštejem le nekatere: Grega Rudolf, Nuša Rajher, Aleš Lorber, Nejc Gazvoda, Nejc Blanuša, Urša Terdin, Urška Gazvoda, Žiga Zagoranski, Tyra Barada, Bian Nabernik ... Zanje lahko trdim, da so trenirali, nekateri pa še zmeraj, po desetkrat na teden, če ne bi, se ne bi zavihteli na svetovni in evropski vrh tekvondoja in kiboksa," je še pojasnil.
Največje uspehe je dosegal med letoma 1997 in 2012, ko je osvojil dva naslova svetovnega prvaka in en naslov evropskega prvaka v kikboksu, v kar treh različnih težnostnih kategorijah, do 71 kg, do 80 kg in do 85 kg, kar je redkost, sedem naslovov evropskega prvaka v tekvondoju. Na izjemno uspešni športni poti se je boril tudi med profesionalci, zadnji dvoboj pred tekmovalno upokojitvijo je imel leta 2012. "Tekvondo in kikboks sem začel trenirati pri petnajstih letih pod vodstvom asa borilnih veščin Tomaža Barade, ki je tudi moj vzornik, poleg tega sva bila nekaj let klubska in reprezentančna sotekmovalca. Preden sem sklenil tekmovalno pot, sem že začel trenersko pot v ŠC Barada," je še razložil 45-letnik. Pri svojih uspehih obžaluje, da mu ni nikoli uspelo osvojiti naslova svetovnega prvaka v tekvondoju. "Trikrat sem bili zelo blizu, a sem se dvakrat moral sprijazniti s tretjim mestom, na Novi Zelandiji pa izgubil finale, v katerem nisem prikazal borbe, kakršne sem si želel in bil zanjo sposoben," še doda Zemljič.
