Martin Žökš, ki gostišče vodi z ženo Jasmino oziroma celotno družino, je silno zanimiv možakar. Poklicni gozdar, sam si pravi drvar, je tudi odličen kvalificirani kuhar, ki si je izkušnje nabiral pri priznanih šefih v avstrijskih hotelskih restavracijah.
In je postal vrhunski picopek. Žökš je leta 2018 na državno prvenstvo picopekov peljal prijatelja picopeka, ker ta ni imel vozniškega dovoljenja. Prijatelj ga je zadnji hip nagovoril, naj se prijavi še sam, saj je imel že nekaj izkušenj s picami. In Martin Žökš je – zmagal! Kot strela z jasnega! Svojo pico, ki jo je na hitro sestavil po občutku, je poimenoval drvarska, čeprav je pravzaprav zelo fina. In v svoji piceriji jo ima pod imenom zlata drvarska v ponudbi še danes, saj je med najbolj priljubljenimi.
Njena največja posebnost je testo, Žökš namreč zanjo standardni moki za pico primeša lastno domačo moko iz bučne pogače. Zadetek v polno! Okus testa, ki je sicer pripravljeno na način z dolgo fermentacijo, se izjemno lepo poveže z nadevom (pelati, sir, domača šunka, domača salama, mocarela, paprika, šampinjoni, bazilika). Morda se sliši obilno, ampak Žökš, ki ima uradno licenco APN (eden od dveh Slovencev) za pripravo napolitanskih pic, rahlo, lahko in fino hrustljavo testo obloži izjemno premišljeno in z občutkom.
Žökš, sicer izučen kuhar, se je po zmagi na državnem prvenstvu močno poglobil v pice in se izmojstril na najvišji ravni. Te plemenite obrti se je učil od največjih mojstrov v Neaplju, kamor še vedno redno zahaja, pa tudi od izkušenih kolegov iz regije. Njegov izjemni uspeh je mojstrsko združevanje modernega in lokalnega. Vrhunske sodobne pice pripravlja z domačo šunko in drugimi mesninami, domačimi siri, domačimi paradižniki, v določenih primerih celo z ocvirki – vsemi najboljšimi okusi Goričkega. Okusi goričkega je tudi uradno ime njegove registrirane blagovne znamke. Vse to je izjemno privlačno za sladokusce od blizu in daleč – odveč je poudarjati, da so Cimeštrovi gostje s ponudbo zelo zadovoljni ter se vedno znova vračajo in nikoli ne odidejo ne lačni ne žejni. Poleg odličnih vin in ponudbe drugih napitkov je mogoče pošten prekmurski špricar spiti za pošteno ceno – en evro.
Uspeh je v mojstrskem združevanju modernega in lokalnega
Pri Cimeštru je peč – kot v vsaki resni piceriji – srce lokala. In Pri Cimeštru je to srce ogromno, tehta štiri tone in pol in meri dva krat dva metra. Ko so nameščali to ogromno peč, ki jo je Žökš naročil iz Neaplja, so morali razkriti ostrešje, da so jo lahko z ogromnim dvigalom spravili v hišo. Skupaj z novo pečjo, ki je ena od dveh pri Cimeštru, pa je rasla tudi picerija, ki danes zaposluje devet ljudi. Po besedah šefa picerije izvrstno ekipo. Treba je omeniti, da je Žökš v nesrečnem epidemijskem času, ko je bila za gostince kriza, razvil nov izdelek. Nabavil je še eno veliko napolitansko peč z ogromnim vrtečim se kamnom, kjer večinoma za izvoz pripravlja pice za domačo dopeko. Dopekli smo jih doma, izvrstne so!
Pri Cimeštru, ki z dvema pečema povezuje dva vulkana, lokalnega goričkega in napolitanski Vezuv, je jedilnik z okusi Goričkega preprost, a izjemen. Cene na njem pa so skoraj že preveč ugodne. Poleg kakšnih desetih izvirnih pic (vsako je mogoče naročiti tudi z bučnim testom) so na voljo ponudba burgerjev, bruskete, solatni krožniki, narezki in vegi plošča, domača gobova in goveja juha, žar plošča in čevapčiči. Omeniti je treba še slaščice, poleg gibanice in palačink izstopa izvrstna vulkanska sladica po vzoru sladic iz okolice Vezuva navdihnjena z bližnjim goričkim vulkanom. Pri Cimeštru je gostišče, kamor radi zahajajo tako domačini kot turisti od blizu in daleč. Tudi tisti, ki obiščejo bližnji grad in znamenitost Vulkanijo. In tja ne pridejo po naključju.
