Branka Bezjak
V klubu KGB je v petek zvečer Založba Pivec pripravila dogodek Valentinov dvojec iz močvirja: Marko Radmilovič in Boštjan Narat. S tem so na nek način obudili nekdaj tradicionalen dogodek ob prazniku zaljubljenih. Le da sta takrat po dva gosta gostila Zora A. Jurič in Nino Flisar, je uvodoma povedala Milena Pivec.
Da je takšno zmanjšanje ekipe z dvojnega dvojca v enojnega in še to brez krmarja, zahtevno, sta se pošalila pisca, ki pišeta tudi za Večer, oba tudi glasbenika. Plovba skozi večer jima je seveda dobro uspela. V knjižni obliki so torej izšle izbrane radijske glose Radmiloviča Zapisi iz močvirja. In sicer izbor radijskih kolumn na Valu 202 iz obdobja 2022-2010, s podnaslovom Naprej v preteklost. Uredil jo je in s spremnimi zapisi opremil Narat. Kolumne so odraz, odziv na trenutno dogajanje in torej že naslednji dan neaktualne, zato je bil Radmilovič pred tem proti izidu knjige. V "dolgem telefonskem pogovoru" ga je nato Narat prepričal, da nekatere kolumne vendarle presegajo časovno determiniranost in bodo bralcem zanimive tudi čez leta.
Njegov pogoj je bil še, da bo ustrezna tudi oblika knjige. "Sedaj mi ni žal. Sem pa šel v ta projekt s kar nekaj strahu," je dodal Radmilovič. Ko so k sodelovanju pritegnili še oblikovalca vizualnih sporočil Tomata Koširja, ki si je z odmevnim delom za vrsto tujih in domačih naročnikov letos prislužil nagrado Prešernovega sklada, ima to knjižno delo še dodatno težo. Narat in Radmilovič sta povedala, da so se s Koširjem takoj ujeli, da je s svojimi ilustracijami, tudi instalacijami, s katerimi je pospremil posamezne zapise, zadel bistvo.
V s humorjem prežetim večerom sta ljubezensko tematiko, če sta že bila razglašena za valentinov dvojec, odpravila že uvodoma z glasbo, z avtorsko pesmijo Narata, v kateri je glagol ljubi uporabljen 23 krat- ker statistika je pomembna, sta se strinjala.
Kako se izogiba temu, da s svojo satiro ne zdrsne v moraliziranje, je med drugim med pogovorom vprašal Narat. "Nimam se za satirika, jaz pač pišem. Trdno sem prepričan, da noben satirik, ne ve ničesar o satiri. Jaz pravim, da so to komentarji. Da so hudomušni, satirični ni moja krivda, to je krivda dogodkov, ki jih opisujem. To je naša realnost, ki je ne modeliram, samo pišem o njej. In ker je skrajno butasta, potem to v tekstu izpade smešno. Nisem pa jaz komediograf, da bi si izmišljeval šale. Satira nastavi ogledalo družbi, to je največ kar lahko naredim. Ko zjutraj sedem za računalnik, ne razmišljam o tem, da sem jaz gospod satirik. Pač naredim komentar nekega družbenega dogajanja in te zadeve so na nek način smešne. Ko poslušaš izjave povprečnih umov v slovenskem javnem prostoru, je to v določenem kontekstu smešno. In srečno naključje je, da jih je veliko," je odgovoril.
Včasih zapisi nastanejo hitro, drugič potrebuje več časa in tudi ve, kdaj je tekst zanič, kar ni dober občutek, pravi. Zapisi nastajajo neprekinjeno sicer od leta 1999, tako da jih je v tem obdobju nastalo že čez tisoč. Na pisanje kolumn se je navadil, to je postalo del njega, je še dodal.
