Bila je osrednja osebnost punk gibanja, lastnica subverzivnega butika, njene modne revije so konceptualni umetniški performansi. Z modnimi kosi oblačil vedno opozarja na težave sodobne družbe, aktualno politiko in klimatske spremembe. Še vedno verjame v modo kot propagando in v to, da »oblačila lahko spremenijo razmišljanje ljudi«.
Rodila se je kot Vivienne Isabel Swire 8. aprila 1941 v vasi okoli Derbyshira v Angliji. Kot je zapisala v knjigi spominov (2014), ki jo je uredil biograf Ian Kelly, je že kot petletna deklica postala »borka za svobodo, ki se predano bori proti preganjanju«. Takrat še ni sanjala o modi in si je želela postati učiteljica v osnovni šoli. Ko se je pri svojih 17 letih z družino preselila v predmestje Londona, je začela obiskovati šolo za oblikovanje srebrnine. A že po prvem semestru jo je opustila, saj si ni predstavljala, kako bi se lahko dekle iz delavskega razreda, kot je bila sama, preživljalo v svetu umetnosti. Vrnila se je k pedagogiki in postala osnovnošolska učiteljica. Kmalu je spoznala Dereka Westwooda, se pri 21 letih z njim poročila in si za obred oblikovala svojo poročno obleko.
Sex Pistols in mati punka
Legenda o Westwoodovi se začne z Malcolmom McLarnom, ki ga je spoznala leta 1965, ko je bila stara 25 let, on 20 let. McLaren je bil provokativen glasbenik, vizualni umetnik, oblikovalec, vodja in menedžer skupine The Sex Pistols. Westwoodova, ki je hrepenela po divjem življenju, kakršnega je živel McLaren, je pustila službo in družino, ju zamenjala za mamila in punk. Njun sin Joseph Corré se je rodil leta 1967, tri leta pozneje pa sta McLaren in Westwoodova odprla butik v londonski četrti Chelsea. Butik, ki je postal središče punkovskega gibanja, je imel več imen, od SEX, Too Fast To Live (Prehitro živeti) do Too Young To Die (Premlad, da bi umrl), saj je spremenil podobo in ime z vsako novo kolekcijo. Tu je Westwoodova predstavila prve dizajnerske kose, kot so obleke iz lateksa in čevlji z debelim podplatom. In fetiš je nenadoma postal največji trend. Ko je 1975 oblikovala ikonične majice za skupino Sex Pistols, ki so izzivalno prikazovali britansko kulturo v razkosanem in neurejenem kolažu, sta bila z McLarnom že zelo uspešna. Dvojica je uspešno združila in popularizirala modo in glasbo. Oblačilom sta dodala varnostne sponke, britvice, verige, pasje ovratnice, vsi, tudi Westwoodova, so nosili irokeze. Na modni reviji sta se prvič predstavila leta 1981 s kolekcijo Pirati. Predstavila sta asimetrična oblačila, ki so ohranila indijanske kroje, njune gusarske hlače so bile v zgornjem delu precej voluminozne, kar je bilo pravo nasprotje takratni modi oprijetih hlač. Približno pet sezon sta sodelovala pod znamko World's End (Konec sveta) in poustvarjala romantično modo viktorijanske dobe, dokler nista njuna zveza in poslovno sodelovanje razpadla.
Mikro krinolina in brez spodnjic pred Buckinghamsko palačo
Za svojo prvo samostojno kolekcijo Mini-crini (pomlad/poletje 1985) Westwoodova rada reče, da je bila »kardinalna sprememba« v njeni ustvarjalni poti. Kolekcija je ozko krojena, zgodovinska oblačila še bolj premišljeno in avtorsko predelana, z osrednjim kosom subverzivne, močno skrajšane različice krinoline iz 17. stoletja. Šlo naj bi za kombinacijo dveh nasprotujočih si idej – krinoline kot mita o omejitvi in obremenitvi žensk z oblekami ter mini krila z enako dvomljivim mitom o ženski osvoboditvi. Včasih pa je Westwoodova navdih našla kar na ulici. Kolekcijo Harris Tweed (jesen/zima 1987) je poustvarila po najstnici, ki jo opazila na londonski podzemni železnici.
»Stara je bila morda 14 let. Imela je figo, jakno Harris Tweed in torbo, v kateri je bilo nekaj baletnih čevljev. Bila je tako zelo kul.«
Sledilo je obdobje, ki ga Westwoodova imenuje Poganska leta (1989-1992), v katerem se je poslovila od punka in se lotila parodije višjega sloja. Njene modne revije so bile vedno porogljive in družbeno kritične, a vendar sofisticirane in spoštljive. Leta 1989 se je pojavila na naslovnici revije Tatler. Oblečena je bila kot takratna predsednica vlade Margaret Thatcher, pod njo pa je pisalo Ta ženska je bila nekoč pankerica.
Čeprav je Westwoodova veljala za preveč provokativno in nekomercialno, jo je modna industrija vedno podpirala. Tako leta 1990 kot 1991 ji je britanski modni svêt podelil nagrado za najboljšega oblikovalca leta. Leto pozneje jo je z odlikovanjem reda britanskega imperija odlikovala še britanska kraljica Elizabeta II. Na vprašanje, ali ji je žal, da jo je pred Buckinghamsko palačo fotograf ujel v frfotajočem krilu brez spodnjic, je hudomušno odgovorila:
»Hotela sem le pokazati obleko. Nisem vedela, da bodo fotografi na kolenih in bo rezultat tako glamurozen.« Britanska kraljica jo je leta 2006 povišala v damo (DBE, ženski ekvivalent viteza).
Najbolj znan kos, ki ga je Vivienne Westwood vzela iz zgodovine, je steznik. Tesno oprijemajoči se stezniki so se v preteklosti nosili kot spodnje perilo, ona pa jih je med prvimi predstavila kot vrhnje oblačilo.
Kronthaler in novi standardi
Leta 1988 je med poučevanjem na Dunajski šoli za uporabno umetnost Westwoodova spoznala avstrijskega študenta Andreasa Kronthalerja. Čeprav je imel takrat le 22 let, ona pa še enkrat toliko, se je vanj in v njegovo oblikovanje zaljubila. Leta 1993 sta se poročila in Kronthaler je zadnjih 30 let njena desna roka. Sprva le kot tihi partner in kreativni direktor, leta 2016 pa je Westwoodova uradno potrdila njegovo vlogo v blagovni znamki in linijo Gold Label preimenovala v Andreas Kronthaler for Vivienne Westwood.
Anglomanija (1993-1999) je Westwoodova imenovala obdobje, ko je britanske natančne kroje in prefinjenost združila s francoskim pretiravanjem in občutkom za proporce. Za kolekcijo jesen/zima 1994 je oblazinila zadnjico, hkrati pa zmanjšala pas, kar je bila modna praksa 17. stoletja. Vsekakor pa je najbolj znani kos, ki ga je vzela iz zgodovine, steznik. Tesno oprijemajoči se stezniki so se v preteklosti nosili kot spodnje perilo, ona pa jih je med prvimi predstavila kot vrhnje oblačilo. Nekateri so imeli celo odstranljive rokave, kakršne je imel srednjeveški oklep, in so spominjali na njeno modo pod znamko World's End.
Moda s politični sporočili
Ob začetku novega tisočletja je bila znamka Westwoodove že zelo uspešna in priljubljena, s trgovinami po vsem svetu, s številnimi modnimi linijami oblačil, modnih dodatkov in parfumom Boudoir, ki so bili prepoznavni po vpadljivosti, barvitosti, volumnu, naravni dinamiki tkanine in po drznih krojih. Oblikovalka in upornica z razlogom verjame v moč mode, zato se z njo bori za človekove pravice in svobodo, še bolj glasno pa proti podnebnim spremembam in jedrskemu orožju. Bila je ena od prvih, ki je celotno kolekcijo posvetila spolno nevtralnim kosom oblačil (Unisex, 2015). Prijateljico, okoljsko aktivistko in vegetarijanko Pamelo Anderson, nekdanjo Playboyevo zajčico, je vzela za obraz svoje znamke (2008). Sama pa se je v znak tihega protesta proti podnebnim spremembam povsem obrila. Pred tremi leti sta se z Ricardom Tiscijem, kreativnim direktorjem modne hiše Burberry, odločila za skupno kolekcijo, v kateri so se nekateri nepozabni kosi Westwoodove predstavili z glavnimi kosi Burberryja. Del izkupička je bil namenjen dobrodelni organizaciji Cool Earth, ki se bori za ohranitev deževnega gozda in staroselskih plemen. Leta 2014 je za letalsko družbo Virgin Atlantic Airlines ustvarila rdeče uniforme iz recikliranih materialov. Trajnostna moda prevladuje v vseh njenih zadnjih kolekcijah, ki jih Westwoodova rada pospremi z besedami: »Kupujte manj, izberite pametno in naj traja.«
Še več zanimivih vsebin si preberite v novi številki H.I.M.
Prenos BREZPLAČEN!
