Življenjske lekcije Judite Zidar: Ko ljubiš, pamet v roke!

Kako ste skozi različna življenjska obdobja doživljali srečo? Kaj so vas leta naučila o sreči?
Leta so mi dala spoznanje, da lahko morda najdeš srečo le v tem, kar je lastno tebi in tvojemu bitju. Želela bi reči, da srečo najdeš lahko le v sebi, a če pomislim na petje ptic in gorski zrak in mavrico in nasmeh dragega obraza (vse to me osrečuje), bi težko rekla, da je vse to jaz. Z leti imaš vse več poguma, da se počasi sprejemaš takega, kot si. Ko si majhen in mlad, potrebuješ ogromno, bolj kot vse drugo pa varnost, ljubezen in sprejetost. To je tvoja sreča. In vse si pripravljen narediti, da to dobiš. Poskušaš uganiti, kaj hočejo starši in pozneje drugi pomembni odrasli od tebe, in kaj človečka osreči, da so s njim zadovoljni in prijazni. Ko odraščaš, si, če se razvijaš vsaj približno normalno, sčasoma sposoben vzpostaviti distanco do teh stvari, se otresti tujih pričakovanj in začneš iskati tisto, kar resnično osrečuje tebe. Včasih to osreči tudi druge, ponavadi pa ne. Zato se moraš opremiti s korajžo in vedrino, kreniti na pot k sebi in biti pripravljen popolnoma zgrešiti cilj. Verjetno je res ključna pot in ne cilj, kot je nekoč rekel modri.
Ob žarkih sreče nas preplavi tudi hvaležnost, kaj vas je življenje naučilo o hvaležnosti?
Občutje sreče je vedno preplavljen s hvaležnostjo. In ljubeznijo do vsega živega. Vse je v redu, tudi če ni na svojem mestu, postaneš širok in velikodušen, popoln in nadvse hvaležen za vse, vse, kar ti je dano. Morda je to ta krščanska božja milost, ki ti je lahko samo podarjena, sam s trudom ne zmoreš razvozlati njene skrivnosti, niti je priklicati (no, morda indijski jogiji vedo kaj več o tej stvari). Trik je pa v tem, da 'vkomponiraš' zavest o tem občutju v svoje vedenje in srce. Če boš imel srečo, te bo spomin nanj vedno malce pobožal in svet ne bo nikoli več samo temna, kruta gmota nesmisla. V hladilniku vedno gori lučka, tudi ponoči.
Za katere stvari ste najbolj hvaležni?
Najbolj za materinstvo. Za čudovitega, še kar zdravega sina. Za zdravje, možnosti, zmerni optimizem. Za srednjo Evropo. Za ljubi mi poklic in službo. Za ljudi, ki so prijazni z mano in me imajo vsaj malo radi. Za ljudi, s katerimi sem prijazna in jih imam vsaj malo rada. Za dom in bančni račun. Za zelena drevesa in travo in čisto, hladno vodo in hribe in ptice in veter in morje in muce in sploh živali (razen mrčesa). Za pedikerje in škarjice za nohte. In vlake in letala in avtomobile ... Za šampanjec (suhi) in tartufe in cabernet souvignon. Za toplo kopalnico in čisto stranišče. Za Douglasa Adamsa in Tolkiena in Tarantina in brata Coen. Za Chrisa Reo. Za čas, v katerem bivam (sto in nekaj več let nazaj bi tenko piskala). 
Ste kdaj razmišljali, kako drugačno bi bilo vaše življenje, če bi imeli veliko družino, kot v vaši novi predstavi Kar vem, da je res?
Seveda včasih razmišljaš, kaj bi bilo, če bi bilo ... Vedno si stvari predstavljaš v najboljši različici. Ampak, če kaj vem o življenju, je tole: drugačne sestavine, drugačni pogoji, drugačne zahteve, drugačen rezultat, drugače vse. Pomeni, da s tole pametjo ne moreš vedeti, kaj bi bilo, če bi bilo. Ker če bi bilo drugače, bi bil ti nekdo drug.