"Poti sta se razšli in jaz,/jaz to izbral sem, kjer jih manj je šlo,/in v tem bila je vsa razlika." Tako Robert Frost konča eno svojih najbolj znanih pesmi The Road Not Taken (Dve poti, prevedel Marjan Strojan). Kar je intimistični glasnik severovzhoda ZDA, večkratni Pulitzerjev nagrajenec in kar 31-kratni nominiranec za Nobelovo nagrado za književnost, predstavil kot življenjsko izbiro posameznika, je zlahka tudi izbira države, družbe, sveta. Ne moreš biti povsod hkrati. Razpotja so pomembna.
Uredniška želja iz Maribora, da se iz Washingtona ozrem k Moskvi in razmišljam o dveh desetletjih, ki jih Rusija živi pod vodstvom Vladimirja Putina, je na mestu. Vodilni sili na svetu – opravičujem se prezrti peščici – sta prišli do paradoksalnega trenutka, ko v Washingtonu Rusijo opredeljujejo za sovražnico, Moskva ZDA bolj v rokavicah sporoča nekaj podobnega, obenem pa se Putin zahvaljuje Donaldu Trumpu za obveščevalne podatke, ki so preprečili teroristični napad v Sankt Peterburgu. A do razpotja sta državi, vsaka zase, prišli že pred časom. Pri čemer so bile Združene države Amerike za Rusijo usodni sogovornik. Zaradi konca hladne vojne, predvsem pa zaradi (ne)razumevanja dogajanja v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze. In zaradi zamujenih priložnosti. Pot v rumenem gozdu, če parafraziram Frosta, je bila izbrana. A v tem primeru ne tista, po kateri je šlo manj ljudi, ampak druga, dobro uhojena in utrta.
V dvajsetih letih je Vladimir Putin Rusijo pripeljal do točke, ko je zaživela bolje kot kadarkoli prej, znova emancipiral njeno zunanjo politiko, se povezal s Kitajsko in se vrnil na Bližnji vzhod. Vprašanje je samo, za kakšno ceno
