"Besede neuspeh ni v mojem slovarju"

"Besede neuspeh ni v mojem slovarju," je ob neki priložnosti dejala ameriška smučarka Lindsey Vonn, ki je v petek napovedala, da zares končuje svojo športno kariero. V športni zgodovini bo zapisana kot ena najuspešnejših smučark vseh časov. Kaj jo je gnalo vsa ta leta? "Vedno sem vsa svoja čustva usmerjala v smučanje - svojo negotovost, jezo, razočaranje. Smučanje je bilo vedno moj izhod v sili in je delovalo," je leta 2012 priznala medijem, da se je običajno namesto iskanja zdravljenja oziroma obravnave svojih težav raje "vrgla" v svojo strast, ki jo je spoznala pri dveh letih. S smučanjem je reševala težave že od nekdaj, tudi tedaj, ko se je pri osemnajstih po debiju v smučarskem svetu spopadala s simptomi depresije in trpela zaradi partnerskih težav njenih staršev. "Zaradi moje trme ali sramu, ker nisem hotela priznati, da je nekaj narobe, nisem glede tega storila nič," je razlagala, da je vedno raje izbrala smučanje. Tudi ko sta se njena starša ločila, je v mislih ponavljala le to, da bo naslednji dan lahko smučala: "Ko smučam, sem srečna."

Od ločitve staršev do težkega življenja

Zgodba Vonnove, ki je postala uspešna športnica zaradi osebnih stisk, ni edina. Kanadčanka Clara Hughes, dobitnica medalj na poletnih in zimskih olimpijskih igrah, se je morala izviti iz družinskega alkoholizma, najprej je še sama kadila, popivala in eksperimentirala z drogo, potem pa zmagovala. Prav srečnega otroštva ni imel niti nogometni zvezdnik Zlatan Ibrahimović, ki je svoje življenje popisal v knjigi. Nekateri strokovnjaki ugotavljajo, da ima veliko najuspešnejših športnikov nekaj skupnega - travmo - in da ta presenetljivo vpliva na njihov uspeh.

Želja dokazati se očetu je premalo za olimpijsko medaljo

Pri nas tovrstne raziskave nimamo, zato nas je zanimalo, kakšne so osebne izkušnje naših športnih psihologov. Dr. Matej Tušak pravi, da ne more potrditi, da bi travma ali stiska vplivali na uspehe športnikov: "Dejstvo pa je, da če hočeš biti čvrst, čustveno stabilen in močan, moraš v življenju tudi skozi težke stvari. Če greš samo skozi lahke, si redkokdaj močan. Če ti je bilo vse podarjeno, ne postaneš tak. Težko pa je reči, da je v ozadju res neka travma. Uspešen si lahko tudi zato, ker so starši od tebe veliko zahtevali, ker nikoli niso bili čisto zadovoljni - pa to še ne pomeni, da imaš zaradi tega travmo. Pri nekaterih pa je bila gotovo tudi ta vzrok za uspeh."
Tušak razlaga, da ne pozna veliko tovrstnih primerov. "Kakšnega pa seveda tudi žene to, da poskuša nekomu nekaj dokazati. Ko sem sam imel tako izkušnjo pri eni naši športnici, ki je bila kasneje nosilka olimpijske medalje, sem ji povedal, da če bo hotela v življenju nekaj velikega doseči, bo morala razčistiti s tem kompenzacijskim mehanizmom 'dokazati se očetu, da je vredna'. 'Dokler tega ne boš razčistila, bo tvoja motivacija vezana samo na to, da bo on zadovoljen, to je pa bistveno premalo za to, da dosežeš olimpijsko medaljo.' Ona je to razčistila, motive smo oblikovali drugače," s primerom postreže Tušak.

Kot dileme o seksu pred tekmo

Iz izkušenj pri delu s slovenskimi športniki - v njegovi karieri se jih je nabralo več kot 400, od tega 150 vrhunskih, 60 olimpijskih - izhaja tudi športni psiholog Aleš Vičič. Diskusija o tem, ali težave, stiske, travme vplivajo na športni uspeh, so že stare, podobno kot tiste, ali naj športniki pred tekmo seksajo ali ne, pravi. Običajno gre za neke ljudske predpostavke, ki so delno resnične, ki se jih malo preverja v znanosti, potem pa se vrnejo nazaj med ljudske predpostavke, ugiba sogovornik. In kaj meni o vplivu stisk, težkega otroštva? "Ja, nekateri športniki so bili travmatizirani in so iz tega veliko potegnili, med drugim so tudi zaradi tega vrhunski, ni pa to nujno potrebno za splošen rezultat. Poznamo tudi športnike, ki niso bili travmatizirani, niti niso imeli težkega otroštva - in so kljub temu uspešni," poudari Vičič. Zato moramo biti zelo previdni pri populističnem zaključevanju, da so travma ali stiske nujno potrebne za uspeh. Ker niso. Vičič pravi, da je imel priložnost delati tako z enimi kot drugimi. Obstaja pa tudi skupina športnikov, ki so doživeli travmo in tudi uspešni niso. "V psihološkem smislu niso dobili dovolj dobre podpore, nadomestil, da bi to rešili. Tudi veliko takih sem imel v obravnavi - s težkim otroštvom in zelo slabo samopodobo -, ki se niso znali izviti iz tega."

Trenerji, ki žalijo in zaničujejo

Psiholog opozori še na prastaro miselnost, ki je včasih v športu, predvsem pri trenerjih, še vedno zelo problematična. "V času naših babic in dedkov so nekateri mislili, da moraš osebo tepsti in poniževati, da se bo znala boriti. Marsikateri trenerji še danes delujejo po tej logiki in mislijo, da morajo športnike žaliti, poniževati, da jim morajo govoriti, kako so slabi. Češ da se bodo tisti, ki se znajo izboriti iz tega, prebili do vrhunskih rezultatov. Ta predpostavka zelo redko drži. Večina športnikov, ki so trenirani ali pa vzgojeni na ta način, težko pride do vrhunskosti, ker so ta sporočila za samopodobo premočna." Nekateri želijo tako trenirati celo otroke, z zaničevanjem, poniževanjem, ustvarjanjem novih in novih zahtev, ki so včasih nemogoče. "Ni treba, da najprej verjameš, da si slab, kot začne verjeti marsikateri travmatizirani otrok, da si boš le tako lahko izboril nekaj boljšega. Mislijo, da morajo biti najboljši, če ne, so slabi, da morajo premagati druge, če ne, so nevredni, da morajo vedno dati vse od sebe, če ne, jih drugi ne bodo imeli radi. Da vsega tega ne potrebuješ za uspeh, dokazujejo tisti športniki, ki niso imeli slabega otroštva, ki imajo dobro samopodobo, ki so odraščali v visoki motivacijski klimi in so uspešni," razmišlja Vičič.
Večina športnikov ima, podobno kot drugi na drugih področjih, enake motive za uspeh - biti uspešen, priznan, ustvariti nekaj dobrega, biti ustvarjalen, ambiciozen, narediti nekaj kakovostnega. "Imajo potrebo po uspehu, ustvarjalnosti, svobodi," zaključi sogovornik.