Nova predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen priznava, da se EU na svetovnem odru srečuje z mnogimi vznemirljivimi izzivi, zato je obljubila, da bo komisijo vodila "geopolitično". Josep Borrell, novi visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko, se je na to odzval s pozivom, naj se EU končno odloči, ali si želi biti globalna akterka ali le igrišče za druge svetovne sile. Katero pot bo torej ubrala Evropa?
Med vsemi izzivi, s katerimi se sooča Evropa, so redki tako pomembni, kot je načrtovanje strateške politike, ki bo urejala njene odnose s Kitajsko. Na kocki je veliko stvari. EU je največja trgovinska partnerica Kitajske in ta je takoj za ZDA druga največja trgovinska partnerica EU. Vrednost trgovine med EU in Kitajsko vsak dan preseže 1,1 milijarde dolarjev.
V preteklih nekaj letih so ZDA začele ubirati agresivnejši pristop do Kitajske. Pravzaprav se zdi "soočanje" s Kitajsko ena redkih stvari, ki danes še združujejo Američane, čeprav na ameriško politiko ne vpliva en sam dejavnik. Predsednik Donald Trump se zdi zaskrbljen zlasti zaradi dvostranskega trgovinskega primanjkljaja, medtem ko se ameriški varnostni establišment ukvarja predvsem s trenutnim vojaškim in tehnološkim razvojem Kitajske, po zaslugi katerega bi ta lahko nekega dne ogrozila ameriško strateško nadvlado.
Nihče ne dvomi, da vzpon Kitajske pomeni izziv za posamezne države in svetovno ravnovesje moči. Svet, v katerem bo kitajsko gospodarstvo zraslo na velikost dveh ameriških, bo precej drugačen, tudi če ne upoštevamo vse večjih kitajskih vojaških izdatkov. Razumljivo je, da Američane skrbi, ker morda kmalu ne bodo več vodilna svetovna sila - ta položaj jim pripada, odkar so z njega pred več kot stoletjem zrinili britanski imperij.
Evropa bi se na krepitev kitajske tehnološke moči najbolje odzvala s povečanjem svoje lastne konkurenčnosti
