Prva stvar, ki jo človek opazi, ko pregleda rezultate evropskih volitev v Španiji, je, da za razliko od drugih velikih evropskih držav (Francije, Italije, Nemčije, Poljske) skoraj ni populistov. Res je sicer, da se je s tremi poslanci v Evropski parlament prebila stranka Vox, ki pa je ne gre enačiti s populisti v Evropi, kajti gre za izrazito fašistično formacijo, ki ne skriva ideološkega predznaka zvestobe diktatorju Franciscu Francu.
Zmago so slavili socialisti. Dobili so 20 evropskih poslancev, prej so jih imeli 14. Tako kot že pred mesecem dni na predčasnih parlamentarnih volitvah so tudi tokrat prva stranka. Na levici se je na račun socialistov ošibil Podemos (sedem poslancev), na desnici pa se nadaljuje razpad Ljudske stranke (PP), ki je izgubila štiri poslance, vendar ohranila mesto druge stranke v državi. Njene glasove sta si razdelili Vox in desno-liberalna stranka Ciudadanos, ki ima sedem poslancev.
Potem so tu tri manjšinske stranke. Katalonska republikanska levica (ERC) se je povezala z baskovsko levičarsko stranko Bildu ter dobila tri poslance: med temi odstavljenega podpredsednika katalonske vlade Oriola Junquerasa, ki je trenutno v priporu in za katerega tožilstvo zahteva 25 let zapora. Katalonska sredinsko-liberalna stranka Skupaj za Evropo je dobila dva poslanca, odstavljenega katalonskega premiera Carlesa Puigdemonta in člana njegove vlade Tonija Comina, oba sta v izgnanstvu. Tudi baskovska liberalna stranka PNV je dobila enega poslanca. Pomemben je podatek, da je v Kataloniji Puigdemontova stranka na prvem mestu, sledijo socialisti, Junquerasova ERC pa na tretjem mestu, kar kaže na veliko fleksibilnost volilnega telesa indipendentističnega tabora, ki se je tokrat odločilo drugače kot na nedavnih parlamentarnih volitvah.
Seveda je vprašanje, ali bosta Junqueras in Puigdemont res prestopila prag Evropskega parlamenta. O Junquerasu ima zadnjo besedo sodišče; njegov predsednik Manuel Marchena je zdaj pospešil postopek in napoveduje razsodbo za 11. junij. Datum ni naključen, kajti 12. junija mora Španija uradno sporočiti Bruslju seznam evropskih poslancev. Če bo Junqueras obsojen in ne bo smel opravljati javnih funkcij, ga na seznamu ne bo; v nasprotnem primeru bo užival imuniteto in ves španski represivni in sodni aparat se bo moral soočiti z novo realnostjo. Puigdemont pravi, da bo zasedel mesto v parlamentu, ne namerava pa v Madridu priseči zvestobe španski ustavi, kot to določa zakon tudi za prevzem funkcije evropskega poslanca. Ni znano, kako mu bo to uspelo. Vsekakor pa je dejstvo, da sta izvolitev Puigdemonta in Junquerasa prenesla katalonsko vprašanje na evropsko raven. Tudi Evropski parlament se bo moral ukvarjati s tem.
Vzporedno bodo v Madridu tekla pogajanja za sestavo nove španske vlade. Socialistični voditelj Pedro Sanchez je zelo previden. Lahko bi se povezal s stranko Podemos, vendar mu njeni glasovi ne zadostujejo. Na pomoč mu je že priskočilo sodstvo, ki je suspendiralo štiri katalonske poslance, med temi Junquerasa, ki so na zatožni klopi v Madridu, in tako dejansko znižalo število glasov, ki so potrebni za večino. Obstaja tudi opcija povezave med socialisti in stranko Ciudadanos, ki jo je Sanchez zanikal, njegova baza je ne sprejema, Ciudadanos pa bi raje ostal v opoziciji, kjer bi kot vodilna sila nadaljeval odžiranje glasov ljudski stranki.
Skratka Katalonija je in bo še nekaj časa osrednja španska politična tema.
