Ne, to ni zapis o Lymanu Franku Baumu, Ozu, Smaragdnem mestu in deklici Dorothy. Je pa zapis o čarovniku besede. O literarni veličini, nosilki pomembnega političnega sporočila, ki je v stvarnosti svojega okolja - in pa tudi sveta na splošno - zdrsnilo v irelevantnost.
Tik pred iztekom leta 2018 se je poslovil Amos Oz (1939–2018), eden najpomembnejših sodobnih izraelskih pisateljev. Glasnik politične elite, ki je ustvarila državo Izrael, predstavnikov aškenazijske skupine Judov, t. i. "belega judovskega plemena", izraelske levice. Sodobni Izrael ni mogel nastati drugače kot z vojno, utrjuje se s silo, napetosti so ves čas navzoče. Davida Ben-Guriona, Levija Eškola, Goldo Meir, Jicaka Rabina in druge eminentne predstavnike judovskih oblasti iz prvih desetletij nove države bi težko označili za glasnike miru. Vsi so bili prepričani v moč vojaške sile, garanta obstoja Izraela. Pa vendar je v zraku lebdela možnost obstoja dveh držav. Leta 1977 se je po treh desetletjih končala vlada laburistične stranke in njenih predhodnic. Na čelo izraelske vlade je stopil voditelj desnice, stranke Likud, Menahem Begin. Amos Oz je takrat postal eden od glasnikov miru na Bližnjem vzhodu, glasu, ki so verjeli v možnost judovske in palestinske države, dialoga. Beginov prihod nekateri razumejo kot pravo kulturno in socialno revolucijo. S prihodom dolgoletne opozicije na oblast je Izrael dobil novo elito, ki ni bila več sestavljena iz potomcev Judov iz evropskega osrčja in vzhoda, ampak so svoj glas dobili predvsem Mizrahi in Safardi. Spremenil se je politični ton, tematizirati so se začele nekoliko drugačne vrednote, konservativnejše in bolj povezane z religijo. Po mnenju zgodovinarja in novinarja, pisca Ben-Gurionove biografije, Toma Segeva, se je takrat začel politični in moralni razkroj izraelske družbe. Ampak na tem mestu bi kritiki najbrž rekli "stvar okusa", odločnejši pa bi ga v danes tako aktualnem slogu notorično spravili v predal z napisom "levičar". Vizija Amosa Oza je bil demokratični, liberalni, kulturno poenoteni Izrael. Menjava politične elite pa je razkrila njegovo globoko razdeljenost in plemensko zakoreninjenost. Jasni, vzpodbudni Ozov glas in njegova karizmatična osebnost sta zvenela naprej, njegovi nasveti in mnenja so bili spoštovani, a vpliv je nezadržno bledel. Večina Izraelcev danes v mir ne verjame več. Prej v upravljanje, ne v reševanje konflikta. Ključni mejnik zatona mirovne ideje je bil umor Jicaka Rabina novembra 1995, zdajšnja vlada Benjamina Netanjahuja pa se odlično vpisuje v krajino nacionalizma in populizma, tako značilno za Evropo, Združene države Amerike, dobršen del sveta.
Vizija Amosa Oza je bil demokratični, liberalni, kulturno poenoteni Izrael
