Tajski kralj Rama IX. je mrtev.
Kralj je mrtev, naj živi kralj. Tako bi izzvenele besede v angleškem kraljestvu ob smrti monarha. Na Tajskem bi bili takšni vzkliki neokusni. To je potrdil tudi
64-letni prestolonaslednik princ Vajiralongkorn, ki je jasno povedal, da se ta hip vzdržuje nasledstva in se posveti pogrebnim svečanostim za preminulim očetom.
Smrt 88-letnega Bhumibola Aduladeja je bila dolgo pričakovana novica. Res pa je, da o njej Tajci niso želeli razmišljati. 70-desetletna vladavina je iz mladega v Švici odraščajočega princa naredila karizmatičnega vodjo in
polbožansko osebnost. Prezgodaj je, da bi ocenjevali realno vlogo monarha, ki je na eni strani ljubil jazz in fotografijo, se ukvarjal z melioracijskimi projekti svoje dežele, na drugi se spretno izogibal vsem političnim napadom nasprotnikov in postal eden najbogatejših kraljev na svetu. Vsekakor se zdi primerjava tajskega monarha z vlogo Tita v Jugoslaviji primerna. Ponuja nam izzivalno primerjavo, prispodobo vladarjev, ki vsak iz svojega ideološkega kota želita in delujeta v dobro svojih ljudi in dežele.
Trenutna situacija je na Tajskem povsem drugačna, kot je bila v Jugoslaviji ob Titovi smrti. Proces demokratizacije, ki je zajel Tajsko pred ustoličenjem kralja, je že dodobra razporedil politične karte v prid parlamentarni demokraciji, kar se ni zgodilo v Jugoslaviji, kljub načelni vlogi parlamenta in partije. Vojska drži na Tajskem vse vzvode oblasti krepko v rokah in zdi se, da se trezno zaveda kritičnosti trenutka kraljeve smrti. Poteze, ki jih vleče vojaška hunta, od leta 2014 na oblasti, dajejo slutiti, da nadaljujejo koncept preminulega monarha, to je, da ohranjajo suverenost tajskih meja in njene ekonomije. Zavedajo so apetitov notranjih in zunanjih sil, ki jih mika zavidljiv razvoj te južnoazijske 64-milijonske dežele ter njena geopolitično lokacija.
Če je bila vojaška hunta deležna v zadnjih mesecih kritike opozicije in glasov mednarodne javnosti, predvsem iz ameriške smeri, je odhod kralja s politične scene pazljivo orkestriran. V duhu doktrine pokojnega kralja je njena sedanja drža razumljiva. Zdi se, da je na Tajskem vojska edina trezna sila, ki realno skrbi za varnost in integriteto svojih ljudi in ozemlja, česar ne bi mogli trditi za stranke, ki izmenično sestavljajo tajsko vlado, stanje, ki bi si ga samo želeli, da bi ga vzpostavila JLA v Jugoslaviji, če vlečem še naprej analogije med obema deželama.
Kraljev odhod v resnici ne spreminja veliko v tajskem življenju. Realno življenje je teklo že veliko let zunaj njegovega realnega operativnega vpliva. Res pa je, da je karizmatičnost njegove osebnosti delovala vitalno, kot povezovalni faktor za veliko večino tajskega prebivalstva iz meščansko bogatega Bangkoka kot revnejših slojev na tajskem podeželju. Ta vakum delno zapolnjuje samo še kraljeva hčerka, ki pa po tajski nomenklaturi ni predvidena za monarha. Pustimo se seveda presenetiti.
Poklon velja človeku, ki odhaja, to vsekakor, poklon Bhumibolu Aduladeju.
Poklon velja monarhu Rami IX., ki se zna zapisati v zgodovino sveta kot eden tistih razsvetljenih monarhov, ki resno izziva vlogo parlamentarne demokracije in demokracije nasploh. O tem bo pričalo življenje samo.
"Kralj je mrtev, naj živi kralj," bi bil povsem neprimeren izraz ta hip na Tajskem. Veliko bolj bi se tajski duši prilegel drug, "človek je mrtev, naj živi človek".
Kralj je mrtev, naj živi kralj. Tako bi izzvenele besede v angleškem kraljestvu ob smrti monarha. Na Tajskem bi bili takšni vzkliki neokusni. To je potrdil tudi
64-letni prestolonaslednik princ Vajiralongkorn, ki je jasno povedal, da se ta hip vzdržuje nasledstva in se posveti pogrebnim svečanostim za preminulim očetom.
Smrt 88-letnega Bhumibola Aduladeja je bila dolgo pričakovana novica. Res pa je, da o njej Tajci niso želeli razmišljati. 70-desetletna vladavina je iz mladega v Švici odraščajočega princa naredila karizmatičnega vodjo in
polbožansko osebnost. Prezgodaj je, da bi ocenjevali realno vlogo monarha, ki je na eni strani ljubil jazz in fotografijo, se ukvarjal z melioracijskimi projekti svoje dežele, na drugi se spretno izogibal vsem političnim napadom nasprotnikov in postal eden najbogatejših kraljev na svetu. Vsekakor se zdi primerjava tajskega monarha z vlogo Tita v Jugoslaviji primerna. Ponuja nam izzivalno primerjavo, prispodobo vladarjev, ki vsak iz svojega ideološkega kota želita in delujeta v dobro svojih ljudi in dežele.
Trenutna situacija je na Tajskem povsem drugačna, kot je bila v Jugoslaviji ob Titovi smrti. Proces demokratizacije, ki je zajel Tajsko pred ustoličenjem kralja, je že dodobra razporedil politične karte v prid parlamentarni demokraciji, kar se ni zgodilo v Jugoslaviji, kljub načelni vlogi parlamenta in partije. Vojska drži na Tajskem vse vzvode oblasti krepko v rokah in zdi se, da se trezno zaveda kritičnosti trenutka kraljeve smrti. Poteze, ki jih vleče vojaška hunta, od leta 2014 na oblasti, dajejo slutiti, da nadaljujejo koncept preminulega monarha, to je, da ohranjajo suverenost tajskih meja in njene ekonomije. Zavedajo so apetitov notranjih in zunanjih sil, ki jih mika zavidljiv razvoj te južnoazijske 64-milijonske dežele ter njena geopolitično lokacija.
Če je bila vojaška hunta deležna v zadnjih mesecih kritike opozicije in glasov mednarodne javnosti, predvsem iz ameriške smeri, je odhod kralja s politične scene pazljivo orkestriran. V duhu doktrine pokojnega kralja je njena sedanja drža razumljiva. Zdi se, da je na Tajskem vojska edina trezna sila, ki realno skrbi za varnost in integriteto svojih ljudi in ozemlja, česar ne bi mogli trditi za stranke, ki izmenično sestavljajo tajsko vlado, stanje, ki bi si ga samo želeli, da bi ga vzpostavila JLA v Jugoslaviji, če vlečem še naprej analogije med obema deželama.
Kraljev odhod v resnici ne spreminja veliko v tajskem življenju. Realno življenje je teklo že veliko let zunaj njegovega realnega operativnega vpliva. Res pa je, da je karizmatičnost njegove osebnosti delovala vitalno, kot povezovalni faktor za veliko večino tajskega prebivalstva iz meščansko bogatega Bangkoka kot revnejših slojev na tajskem podeželju. Ta vakum delno zapolnjuje samo še kraljeva hčerka, ki pa po tajski nomenklaturi ni predvidena za monarha. Pustimo se seveda presenetiti.
Poklon velja človeku, ki odhaja, to vsekakor, poklon Bhumibolu Aduladeju.
Poklon velja monarhu Rami IX., ki se zna zapisati v zgodovino sveta kot eden tistih razsvetljenih monarhov, ki resno izziva vlogo parlamentarne demokracije in demokracije nasploh. O tem bo pričalo življenje samo.
"Kralj je mrtev, naj živi kralj," bi bil povsem neprimeren izraz ta hip na Tajskem. Veliko bolj bi se tajski duši prilegel drug, "človek je mrtev, naj živi človek".
