Boris Jaušovec
To nedeljo je na parlamentarne volitve na Portugalskem povabljenih več državljanov, kot jih v državi z otroki vred živi. Volivcev je 10,7 milijona, najbolj zahodna kontinentalna država Evrope pa ima 10,5 milijona prebivalcev. Tako je, ker v tujini živi več kot milijon in pol Portugalcev.
Emigracija je značilnost portugalske družbe že desetletja. Zadnji val izselitev je doživela po izbruhu krize pred desetimi leti in ostrih varčevalnih ukrepov, ki jih je vsilila zloglasna trojka. Ti posojilodajalci, Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska komisija, so državi v izogib bankrotu namenili 78 milijard evrov pomoči, Lizbona pa je morala kruto zarezati v javno porabo, izvesti boleče ekonomske reforme in privatizirati vse živo. Iz programa mednarodne pomoči je Portugalska izstopila po treh letih, leta 2014. Oktobra 2015 je sprva kot najmočnejša stranka na volitvah slavila Socialdemokratska stranka (PSD), a ji je pod vodstvom Pedra Passosa Coelha uspelo vzpostaviti le manjšinsko vlado in še to za samo nekaj tednov. Naj vas ime stranke ne zavede. PSD je konservativna desna stranka, ki ima več skupnega z ljudskimi strankami drugod po Evropi kakor pa s katerokoli socialdemokratsko ali celo socialistično stranko, ki so sicer po Evropi jasno zasidrane na levosredinskem ali levem političnem spektru. Nato je vajeti vlade prevzela Socialistična stranka (PS), ta pa je levosredinska, z Antoniom Costo kot premierjem.
Hitro gospodarsko okrevanje
Costova prav tako manjšinska vlada s podporo Levega bloka (BE) in komunistov (PCP) je zajezdila val gospodarskega okrevanja, ki se je začelo že v času Coelhove vlade, piše Slovenska tiskovna agencija (STA). Costa je kmalu ukinil nekatere varčevalne ukrepe, reze v plače javnih uslužbencev ter pokojnine. Socialisti so dvignili minimalno plačo na 600 evrov mesečno, poroča britanski Guardian, in razveljavili nekatera zvišanja davkov. Za gonilno silo tega razvoja velja finančni minister Mario Centeno, ki je od januarja lani tudi šef evroskupine. Naj omenimo še, da je Costa uspešno lobiral, da je njegov rojak Antonio Guterres postal generalni sekretar OZN, le malo pa je manjkalo, da bi tudi sam postal novi predsednik Evropskega sveta. A se je odločil še za drugi premierski mandat v domovini.
Po podatkih avstrijskega časnika Die Presse je lani proračunski primanjkljaj Portugalske znašal komaj pol odstotka, najmanj v zadnjih 45 letih, ko se je država iz fašistične diktature vrnila v demokracijo. H gospodarskemu okrevanju je prispeval tudi turistični razcvet. Portugalska je leta 2017 zabeležila 3,5-odstotno gospodarsko rast, leta 2018 pa 2,4-odstotno, kar sta najvišji ravni od leta 2000. Stopnja brezposelnosti se je julija več kot prepolovila na 6,4 odstotka, piše francoska tiskovna agencija AFP.
Plačilo za vrnitev orožja
Pred nedeljskimi volitvami torej ni presenetljivo, da Costi, ki mu druge socialdemokratske in socialistične stranke po Evropi po pravici zavidajo, predvolilne ankete napovedujejo gladko zmago. PS naj bi dobila od 35 do 37 odstotkov glasov. Vendar kot piše spletni portal Politico, Costi želena absolutna zmaga v 230-sedežnem parlamentu ne bo uspela. Kriva je bizarna afera. Leta 2017 je iz vojaške baze Tancos izginilo na ducate protitankovskih granat, več plastičnega eksploziva, naboji večjega kalibra ter še nekaj drugega orožja. Nakradeno so odkrili nekaj mesecev kasneje, toda sodna veja oblasti je vojaško policijo med volilno kampanjo osumila, da se je s tatovi pogodila, da so orožje vrnili za plačilo. Štiri dni pred volitvami so zaradi sodelovanja v tem komplotu tožilci ovadili še Costovega obrambnega ministra Joseja Azereda Lopesa.
Pred afero je PS namreč kazalo veliko bolje. Zasledovalka PSD je bila za PS še pred dvema tednoma za 15 odstotnih točk zadaj. PSD se ji je s 27 do 30 namerjenimi odstotki vmes skokovito približala. Costovi dosedanji podporniki, BE in komunisti skupaj z zelenimi, lahko računajo: prvi na deset odstotkov glasov, drugi na sedem. Zanimiva je tudi Stranka za pravice živali (PAN), ki bi s tremi odstotki lahko dodala manjkajočo podporo Costi. Kajti Costa svari, da se ob izidu, ki bi prinesel šibko PS in močan Levi blok, ne bi dalo vladati. Ob tem navaja sosednjo Španijo, kjer socialistom ni uspelo sestaviti vlade, saj si niso mogli zagotoviti podpore skrajno levega Podemosa.
