Veliki teden in velika noč sta med najpomembnejšimi krščanskimi prazniki. Mnogi ju povezujejo s cerkvenimi obredi, procesijami, prižiganjem sveč in kadil, postenjem in opravljanjem svete spovedi. Toda obstaja še ena tradicija, ki jo ohranjajo številni kristjani - tetoviranje. Zgodovinsko gledano je za nekatere krščanske skupine velika noč pomemben čas za pridobitev tetovaže. Kristjani se danes tetovirajo povsod po svetu. Nekateri okoli velike noči obiščejo Jeruzalem in si dajo ob tej priložnosti narediti tetovažo križa ali jagenjčka, najpogosteje na podlakti.
Gustavo Morello, jezuitski duhovnik, sociolog religije in profesor sociologije na bostonskem kolidžu, je vrsto let preučeval tetoviranje kot versko prakso. Pogovarjal se je z mojstri tetoviranja v Jeruzalemu, Betlehemu in Loretu v Italiji, ki nadaljujejo in nadgrajujejo tradicijo krščanskega tetoviranja. Obstajajo jasni dokazi, da je tetoviranje med kristjani postalo praksa malo po Jezusovem križanju in se je v naslednjih stoletjih razširilo po vsej Evropi.
Prve krščanske tetovaže
Stari Rimljani so tako kot stari Grki tetovirali svoje sužnje in ujetnike. Običajno so jim na čelo vtetovirali črke ali besede, ki so nakazovale, kakšen zločin so zagrešili. Kmalu po Jezusovi smrti, okoli leta 30, so začeli zasužnjevati kristjane, ki so jim na različne dele telesa vtetovirali črki AM, kar je pomenilo "ad metalla" ali obsojen na delo v rudniku. To je pogosto pomenilo smrtno kazen. Skoraj istočasno so si kristjani, ki niso bili zasužnjeni, dali narediti tetovaže rib ali jagenjčkov, s čimer so izrazili solidarnost z Jezusom in pokazali, da se identificirajo z njim.
V latinščini ali stari grščini ni obstajal specifičen izraz za tetoviranje, zato so zanj uporabljali besede "stizo", "signum" in "stigma". Besedo stigma so uporabljali tudi za poimenovanje sledov žebljev na Jezusovih rokah in stopalih, ki so bili posledica križanja. Mnogi Kristjani so si dali narediti svoje "stigme" - v Jeruzalemu so si dali iz spoštovanja do krščanskega mučeništva vtetovirati kak znak, običajno križ.
Začetki tradicije tetoviranja
Obstaja več dokumentiranih pričevanj o tej tradiciji. V enem, ki izvira iz 3. stoletja, je omenjeno, da so imeli mnogi kristjani na območju današnjega Egipta in Sirije tetovaže rib ali križev. Drugo navaja, da je teolog Prokopij iz Gaze (živel je približno med letoma 465 in 528) v Izaijevi knjigi napisal, da imajo mnogi kristjani, ki živijo v Sveti deželi, na zapestjih vtetoviran križ.
Ko je Skitijce, nomadsko ljudstvo, ki je živelo okoli Črnega morja, leta 600 prizadela kuga, so ti verjeli, da jih tetovaže ščitijo pred to smrtonosno boleznijo. Teofilakt Simokata, eden zadnjih zgodovinarjev v poznem starem veku, je napisal, da so jim misijonarji, ki so živeli z njimi, svetovali, naj mladim ljudem na čelo vtetovirajo točno določen znak - križ. V mnogih pričevanjih so omenjeni križarji in romarji, ki so se v srednjem veku iz Svete dežele vrnili s tetovažo. Tetoviranje je postalo tradicija, ki se je nadaljevala tudi med 16. in 18. stoletjem.
Krščanske tetovaže v Veliki Britaniji
Tetovaže so na različne načine uporabljali tudi v drugih kulturah. Ko so se Rimljani srečali s keltskimi plemeni, ki so leta 400 živela na britanskih otokih, so jih poimenovali Pikti, ker so imeli potetovirana telesa. Papež Gregor Veliki je tja poslal svoje odposlance, da bi Kelte spreobrnili v kristjane. Nato je otočje obiskala druga delegacija iz Vatikana. Čeprav so misijonarji nasprotovali "poganskemu tetoviranju", sta obe delegaciji sklenili, da so tetovaže, narejene zavoljo čaščenja krščanskega boga, sprejemljive. Člani druge delegacije konec 7. stoletja so celo menili, da "bodo tisti, ki bodo zavoljo boga prestali boleče tetoviranje, prejeli bogato nagrado".
Tisti, ki bodo zavoljo boga prestali boleče tetoviranje, bodo prejeli bogato nagrado (verovanje iz 7. stoletja)
Podoben sklep je bil leta 787 sprejet na cerkvenem zborovanju v okrožju Northumberland na severu Anglije: tetovaže, narejene v čast pravemu bogu, so bile sprejemljive. Tedaj so imeli tetovaže tudi pripadniki anglosaksonske elite; yorški škof sveti Vilfrid si je dal denimo narediti tetovažo križa.
Svete gore v Italiji
Okoli leta 1300, ko so krščanska kraljestva v Sveti deželi izgubljala nadzor zaradi prihoda Osmanov, so se začela v Italiji pojavljati svetišča, poimenovana Sacri Monti (Sveta gora). Svetišča so stala na "svetih gorah", kamor so lahko varno romali verniki, namesto da bi tvegali življenje in romali v Jeruzalem, ki je bil tedaj pod nadzorom Osmanov. Ta svetišča so bila zgrajena v mestih, kot so Neapelj, Varallo in Loreto. Romarji so si lahko tam dali narediti tetovaže. Med najbolj znanimi je bilo svetišče v Loretu, ki je bilo zgrajeno v začetku 13. stoletja. V njem je bila shranjena tudi relikvija iz Svete hiše, ki je po krščanski tradiciji hiša, v kateri je angel devici Mariji povedal, da bo rodila božjega sina.
V Loretu je bilo tetoviranje dejavnost, ki so jo opravljali mizarji, čevljarji in rokodelci. Ti so med prazniki na osrednjem trgu postavili stojnice, s seboj prinesli orodje in tetovirali vsakogar, ki je hotel na tak način pokazati svojo predanost bogu. Tetovatorji so uporabljali lesene deščice, da so želeno podobo kot s štampiljko prenesli na kožo. Po navedbah antropologinje Caterine Pigorini Beri, ki je bila ena prvih, ki so dokumentirali to prakso, so loretske oblasti tetoviranje leta 1871 iz higienskih razlogov prepovedale. Toda ljudje so se vseeno tetovirali. Čevljar Leonardo Conditti je bil med tistimi, ki so v štiridesetih letih 20. stoletja še naprej na skrivaj delali tetovaže.
Prisotne, vendar nevidne
Med letoma 1200 in 1700 je bil običaj krščanskega tetoviranja v Evropi razširjen predvsem med kmeti, mornarji, vojaki in umetniki ter tudi med nunami in duhovniki. Vtetovirati so si dajali križe, podobe device Marije, Jezusovo ime in tudi citate iz Svetega pisma. Po renesansi pa so začeli v evropski kulturi tetovaže povezovati z "neciviliziranimi" ljudmi, denimo pripadniki ljudstev v kolonijah, kriminalci in revnejšimi katoliki. Mnogi evropski intelektualci so v krščanstvu prej videli praznoverje kot pravo vero.
Besedo "tatu" so začeli v zahodnih jezikih uporabljati, ko sta se francoski admiral in raziskovalec Louis de Bougainville ter britanski raziskovalec James Cook konec 17. stoletja vrnila s svojih popotovanj po južnem Pacifiku. Tam sta videla, kako so ljudem po telesu risali znamenja, ki so jim pravili "tatau". Toda to ne pomeni, da so se tetovaže tedaj vrnile. V bistvu nikoli niso izginile.
Tetoviranje danes
Nekatere cerkve na Bližnjem vzhodu, denimo koptske krščanske cerkve v Egiptu, so tetoviranje vključile v svoje krstne obrede. V Sveti deželi dejansko nikoli niso prenehali tetovirati. Vasim Razuk, s katerim se je Gustavo Morello pogovarjal leta 2022, je predstavnik 27. generacije tetovatorjev v svoji družini. Ta že od leta 1300 tetovira romarje v Jeruzalemu. Razuk trdi, da ima v lasti 500 let stare lesene deščice, ki so jih njegovi predniki uporabljali pri tetoviranju.
Valid Ajaš pa dela tetovaže romarjem, ki obiščejo baziliko Jezusovega rojstva v Betlehemu. Tetoviranje je med arabskimi kristjani zelo priljubljeno. Ajaš je dejal, da tetovira romarje, ki obiščejo baziliko Jezusovega rojstva, kar se dogaja vse leto. Toda letos so izraelske oblasti zaradi vojne v Gazi omejile vstop v Jeruzalem in Betlehem.
Umetnik Jonatal Carducci si prizadeva v Loretu obuditi tradicijo verskega tetoviranja. Med lanskim pogovorom je pojasnil, kako mu je uspelo reproducirati lesene deščice, ki so shranjene v muzeju Svete hiše in Muzeju folklore in ljudske umetnosti v Rimu. Leta 2019 je odprl salon, v katerem je nekoč svoje delo opravljal tudi čevljar Leonardo Conditti. Obiskovalci lokala lahko izbirajo med več kot 60 šablonami za svoje tatuje, vključno z devico Marijo iz Loreta ter raznimi križi in Jezusovimi srci.
Tudi ob letošnji veliki noči si bodo mnogi kristjani dali narediti tetovažo, kar je dokaz, da je tetoviranje, ki je prisotno že od začetka našega štetja, še vedno legitimna krščanska praksa.
