(GENERATOR) Vojna v ukrajinski žitnici povzroča lakoto po svetu, ker so pretrgane številne prehranske verige

Zaradi vojne v Ukrajini so se pretrgale številne prehranske verige. Ena glavnih žitnic sveta ima zdaj tudi prekinjen izvoz in omejene možnosti obdelave polj. Medtem ko se v evropskih državah soočamo predvsem z velikimi podražitvami hrane, se v državah tretjega sveta povečuje tudi lakota.

V Mednarodnem skladu za razvoj kmetijstva (IFAD) svarijo, da ima območje Črnega morja ključno vlogo v svetovnem prehranskem sistemu. Iz Ukrajine gre 40 odstotkov izvoza pšenice in koruze na Bližnji vzhod in v Afriko, ki se že zdaj spopadata z lakoto, zato bi lahko nadaljnje pomanjkanje povzročilo socialne nemire. Po podatkih Organizacije za prehrano in kmetijstvo pri Združenih narodih (FAO) Libanon 60 odstotkov pšenice uvaža iz Ukrajine, Tunizija pa iz Ukrajine in Rusije uvozi 80 odstotkov. Ob prekinitvi uvoza lahko več afriških držav že v 12 do 18 mesecih prizadene lakota, ocenjujejo analitiki.

Od ukrajinskih žit so odvisni predvsem v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu

Posledice vojne v Ukrajini že ogrožajo na milijone otrok na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, opozarja tudi sklad Združenih narodov za otroke (Unicef). Pomanjkanje pšenice, jedilnega olja in goriva je še poslabšalo stanje v regiji, kjer mnogi otroci stradajo tudi sicer. Ljudi v teh državah zaznamujejo povišane cene hrane, ki jim do sedaj še niso bili priča, hkrati je tam zelo nizka kupna moč, vrstijo se konflikti, prisotna je politična nestabilnost. Že zdaj v celotni regiji kar 67 odstotkov majhnih otrok nima dostopa do hrane, ki jo potrebujejo za zdravo rast in razvoj. Regija se spopada še z visoko stopnjo podhranjenosti in pomanjkanjem mikrohranil, kar vodi v visok delež slabokrvnosti in akutne podhranjenosti. Jemen, Sudan, Libanon in Sirija so najbolj ogrožene države v regiji. 94 odstotkov otrok v Libanonu nima dostopa do prehrane, ki jo potrebujejo za zdrav razvoj, v Jemnu pa je več kot 86 odstotkov otrok slabokrvnih. Samo v teh štirih državah skoraj 13,8 milijona žensk in otrok potrebuje pomoč v hrani.

Da vojna nikakor ne bo povzročala tragedije le v Ukrajini, so jasni humanitarci. Hrana se draži povsod, dobave so vse bolj omejene in največ težav bodo imele države, ki imajo najmanjšo samooskrbo. Egipt, ki šteje 100 milijonov prebivalcev in je najbolj naseljena arabska država, večino pšenice uvozi prav iz Rusije ali Ukrajine. Enako velja za Tunizijo. Revni prebivalci obeh držav so močno odvisni od kruha kot vira prehrane. Ta je subvencioniran in zato razmeroma široko dostopen.

"Učinki krize se že odražajo na svetovni lakoti, kmalu se bodo poznali še bolj," je prepričan Tomaž Bergoč, izvršni direktor Unicefa Slovenija. "Že pred vojno so se cene hrane zaradi posledic epidemije višale. Unicef je že pred vojno opozarjal, da se povečuje draginja in se s tem zmanjšuje dostopnost do hrane marsikje po svetu. Zdaj pa se je zaradi vojne v Ukrajini cena hrane zvišala vsem, za nekatere je to usodno. Vedeti moramo, da sta regiji Bližnji vzhod in Severna Afrika odvisni od tuje hrane. Kar 90 odstotkov hrane namreč uvozita."

Situacija se slabša v Jemnu, Južnem Sudanu, Somaliji, Afganistanu ...

Ocene posledic vojne sicer niso jasne, težko jih je podati tudi zato, ker so statistike in definicije lakote različne. Lahko namreč govorimo o podhranjenosti, stradanju ... Prava lakota, ki jo označujemo kot peto, najhujšo stopnjo, je za zdaj še redka. "A vseeno lahko na primer ponazorim, kakšne so ocene za Jemen. Tam okoli 17 milijonov ljudi potrebuje pomoč v hrani. Ker je trenutno taka negotovost v preskrbi s hrano, bi po nekaterih ocenah tam lahko na četrto stopnjo lakote (torej predzadnjo) do konca leta uvrstili še 1,6 milijona ljudi. Potem bi jih bilo samo v Jemnu na četrti stopnji skupno sedem milijonov. Samo v prihodnjem mesecu bi se lahko po nekaterih ocenah v tej državi prehranska negotovost povečala za sedem odstotkov." Tudi v Južnem Sudanu bo letos po ocenah Združenih narodov humanitarno pomoč potrebovalo skoraj devet milijonov ljudi oziroma tri četrtine prebivalstva.

Situacija je torej slaba in bo še slabša tam, kjer je bilo že zdaj zelo slabo - v Jemnu, Južnem Sudanu, Somaliji, Afganistanu … "Ko Združeni narodi podajo izjavo, da bomo hrano jemali lačnim, da jo bomo lahko dali stradajočim, takrat veš, da bo hudo," je zaskrbljen Bergoč.

Evropa prehransko ni ogrožena

Seznam tistih držav, ki bi lahko imele težave, se bo morda podaljšal. Med rizičnimi se lahko pojavijo tudi države, ki jih zdaj v kontekstu lakote še nismo omenjali. "Iz napovedi, ki smo jih dobili v zadnjem času, se omenjajo države, kot so Egipt, Libanon in Libija. Te do zdaj niso bile na radarju, ko smo govorili o lakoti. Zdaj se kot take omenjajo. Težave se lahko še razširijo. A vemo, da so tudi pri lakoti vedno najbolj prizadete tiste države, v katerih so problemi večnivojski. Pogosto je prisotna tudi vojna, nemiri ali kakšne naravne katastrofe."

Agrarni ekonomisti so si enotni, da se bo Evropa pred lakoto znala zaščititi, a da bodo posledice ob ostrih ukrepih še hujše za tretji svet. Evropska unija lahko ob pomanjkanju določenih surovin na svetovnem trgu uvede izvozne dajatve in sebe s tem zaščiti, na voljo pa ima še nekaj drugih mehanizmov, ki jih je v preteklosti že sprožila. Tako je bilo na primer v času energetske krize v 70. letih, kasneje tudi leta 1996, nazadnje pa 2008. V vseh obdobjih je EU delovala tako, da so surovine ostale na notranjem trgu, in s tem preprečila rast cen. A vedno ima to dolgotrajno negativne učinke na nerazvite dele sveta. Zgodi se namreč, da bogati zadržujejo hrano na svojih trgih in s tem preprečijo inflacijo. Za tiste, ki so neto uvozniki hrane, pa cene eksplodirajo. To se je nazadnje zgodilo v Libiji, Maroku, Tuniziji in Siriji. Tudi tokrat visoke cene hrane ne bodo problem za Evropo, ker količine ima in ker jih lahko kupi na trgu. So pa države, ki tega ne morejo.

V globalnem svetu je treba pomagati vsem

Mi prav tako nismo povsem samooskrbni, draginja bo po žepu udarila tudi Slovence, a hrano bomo imeli. Vseeno pa to ne pomeni, da ni nujno pomagati tudi doma. "Pri nas bo prav tako treba zaščititi najbolj ranljive. Vsaka podražitev jih lahko tudi pri nas dodatno prizadene. Nujno bo ukrepati tudi v razvitih državah. V nekaterih državah se govori celo o pomanjkanju hrane pri določenih skupinah prebivalstva," pravi Bergoč, a v isti sapi dodaja, da to ne pomeni, da na pomoč tretjim državam lahko pozabimo. "Bojim se, da bo zdaj prihajalo do prehranskega nacionalizma, tako kot se je dogajalo v času covida s cepivi. Solidarnost s svojo državo je na drugi stopnji kot mednarodna skupnost. Ne sme biti vprašanje, ali bomo pomagali doma ali drugje. Pomagati moramo na obeh nivojih. Morda se to sliši idilično, a v resnici je to edini način, da se prepreči tragedija, humanitarna katastrofa. Drugače ne bo šlo," nadaljuje. Če ne bomo pomagali, bodo sledili množični begunski valovi. "Ko je posameznik v situaciji, da ne more preživeti, je njegov naslednji korak, da gre drugam. Vedno je tako. Zdaj na primer nihče ne govori o podnebnih spremembah. A tudi te se dogajajo in tudi to vpliva na pomanjkanje vode in hrane na nekaterih območjih. Podnebni migranti bodo zagotovo v prihodnje postali še večje dejstvo."