Guardian odzvonil svojemu karikaturistu

Svojemu časniku je tisti dan Steve Bell karikaturo poslal malo prej, okoli 11. dopoldne. Štiri ure pozneje, ko je bil že na vlaku za Liverpool, je dobil na telefon zagonetno sporočilo iz deska, to je redakcije Guardiana: "Funt mesa!" Ker ni vedel, kaj na bi to kripto sporočilo pomenilo, je odvrnil: "Oprostite, ne razumem." Pa je dobil še bolj misteriozno pojasnilo: "Dečko, judovsko: funt mesa, antisemitski trop (torej podoba, metafora, op, bj). To je evidentno, vsak to lahko razbere ..." Glas na drugi strani mu je nato povedal, da je tak antisemitizem Guardianu, levo liberalnemu britanskemu časniku, ustanovljenem v Manchestru davnega leta 1821, nemogoče objaviti. Steva Bella so nato odpustili, še posebej, ker je nato neobjavljeno karikaturo sam objavil na omrežju X.

Kako bizarni zaplet vidi naš hišni karikaturist Ciril Horjak? "To je vsaj že drugi primer odpustitve Guardianovega karikaturista. Pred legendarnim Stevom Bellom se je to zgodilo Martinu Rowsonu, ki je narisal izraelsko roko, okrancljano z judovskimi zvezdami kot ostrogami, ki tolče po obrazu palestinskega otroka, da bi pregnal Hezbolahovo oso. Ne pozabimo! Pred leti so se za sodelovanje pri Delu zahvalili Marku Hočevarju, ker naj bi bil narisal stereotipnega juda s kitkami. Moja ocena je, da so nepremišljene in neumne odpovedi sodelovanja, ki se tudi v Veliki Britaniji dogajajo slabo plačanim karikaturistom, podle. Imajo vsaj dva učinka: dajejo občutek pomembnosti skrajnemu delu Izraelcev, ki v tem vidijo zadoščenje in dokaz, kako so upoštevani. Hkrati pa skrajnemu delu muslimanov ponujajo indice za njihove trditev o vplivnem judovskem lobiju v svetu. Je pa še en manjši učinek. Kakšnemu nepomembnemu uredničku na Guardianu, ki si misli, da je politično korektno obračunal z antisemitizmom, dajejo občutek, da je glavni. Ampak to je nezrela uredniška politika."

Horjak nadaljuje: "Britanska politična karikatura nikoli ni bila korektna. Kaj takega bi bila lesena peč. Če želimo ohranjati plemenito tradicijo evropske civilizacije, moramo pri tem nujno očuvati tudi enega od mehanizmov, ki so jo pomagali graditi. To pa so prav politična karikatura, satira in humor. Da je Guardian odpustil Bella, najbolj koristi muslimanskim fundamentalistom. Oni so najbolj sovražni do politične karikature, ki si drzne smešiti religiozne in politične idole. Sprašujem se, kdo bo naslednji, ki mu bo odzvonilo." Bell po angleško pomeni zvonec.

Do tega tedna glavni Guardianov karikaturist Bell je povsod zaslovel z neusmiljenimi karikaturami politikov z vsega sveta. Imeli smo ga čast osebno spoznati na seminarju z naslovom Smeh, ki prečisti sistem o satiri in humorju v medijih pred 17 leti v Zagrebu, ki sta ga pripravila prav njegov Guardian in britanska javna radiotelevizija BBC. Tedaj smo se dogovorili, da smo v Večeru smeli objaviti nekaj njegovih pikrih karikatur. Takšno je bilo poročilo iz Zagreba o njegovem nastopu oziroma predavanju: "Med prvimi stvarmi, ki jih je poudaril, je ta, da ima karikatura v njegovem časniku status komentarja." Udeleženci seminarja smo ga med drugim, ko smo videli njegove divje in neuravnotežene, da ne rečemo neuravnovešene karikature Thatcherce, Blaira, Busha, Šarona, Kima, vprašali, ali kljub vsemu karikatura na koncu ne izpade kakor počlovečenje zelo sumljivih tipov. Bell: "Politiki so vendar tudi ljudje. V svojih karikaturah pa si jih nikakor ne želim udomačiti." Steve Bell je ob tem potarnal, da so protižalitveni in protiklevetni zakoni v Veliki Britaniji zelo striktni: "Vendar je najpomembnejši odnos z urednikom. Nekoč je ena od urednic Guardiana rekla, da mi karikature ne bo objavila, češ da je na njej narisanega preveč dreka. Upodobil sem nekega politika, ki opravlja veliko potrebo tako, da serje mimo školjke vsem nam po glavi. Nato sem kompromisno zbrisal z zida stranišča dva drekeca-pekeca in je bila karikatura objavljena."

Očitno so ti časi v Guardianu mimo. Komentator Fraser Nelson se v Spectatorju sprašuje, ali so Guardianovi uredniki postali preveč bojazljivi, ker časnik veliko več ljudi po svetu spremlja digitalno kakor pa natisnjenega. "Če bi bila Bellova karikatura namenjena zgolj tisku, bi jo verjetno objavili. Na družabnih omrežjih pa so se očitno ustrašili, ker bi bilo preveč negativnih odzivov," ugiba Nelson. Toda, pripominjamo, verjetno bi družabna omrežja to prenesla, saj vendar prenesejo toliko žalitev in sovražnega govora. Problem je, da na digitalnih platformah etablirani mediji morda trenirajo politično korektnost, da se lahko trkajo po prsih, kako le oni igrajo po pravilih, če že vsi drugi ne.

Ne le lepotna napaka vse te Gaurdianove gonje proti lastnemu zvezdniškemu karikaturistu pa je, da Bell pravzaprav ni naredil reprodukcije funta mesa iz Shakespearovega Beneškega trgovca, pač pa je direktno citiral v anglosaksonskem svetu znano karikaturo Davida Levina. Ta je leta 1966 za New York Review of Books narisal ameriškega predsednika Lyndona B. Johnsona, kako na svojem trebuhu razkazuje brazgotino v obliki Vietnama. Predsednik je v resnici pred tem televizijskim kameram razkazoval svojo brazgotino po neki operaciji, so pa pod njim ZDA tudi odkrito stopile v vojno v Vietnamu.