Omenili ste, da vzhodnoevropske družbe 30 let po koncu komunizma niso v najboljši demokratični formi. Kakšno vlogo igra pri učinkovitem nadzoru in smiselni transparentnosti delujoča civilna družba?
V nevladnem sektorju, ki je del civilne družbe, delam že več kot petnajst let in verjamem v našo vlogo v demokratičnih družbah. Sem političen človek in Transparency International je zame smiseln okvir, znotraj katerega sem lahko družbeno in politično angažiran. Vplivamo lahko na oblikovanje politik, ohranjamo pa tudi določeno nevtralnost pri presoji in analizi stanja. Biti član politične stranke in kandidirati na volitvah ni edina možnost političnega sodelovanja.
Danes mnogi politiki slikajo civilno družbo kot nepotrebne godrnjače, saj jim želijo gledati pod prste, zastavljajo težka vprašanja in nikoli niso zares zadovoljni. Redki politiki pozdravijo kritiko civilne družbe in nevladnih organizacij ter rečejo, da je točno to tisto, kar potrebujemo. Kot raziskovalni novinarji raziskujejo neprijetne in spregledane zgodbe, mora civilna družba zastavljati vprašanja o političnih ukrepih, ali so zadosti premišljeni, smiselni, kaj je razmislek zadaj, kako bo to vplivalo na delo institucij, kakšna je smiselnosti določenega javnega naročila.
Nekoč sem upal, da nam trideset let po padcu komunizma ne bo več treba zastavljati teh vprašanj. A jih moramo. Prostor, v katerem jih lahko zastavljamo, pa se krči. Politiki poskušajo delegitimizirati in očrniti glasove civilne družbe: poudarjajo, da smo financirani iz tujine, da nismo izvoljeni, da predstavljamo le peščico, liberalno elito. S to govorico želijo med širšo javnostjo vzbuditi občutek, da so naša opozorila in delo nepomembna. Ne trdim, da so vse nevladne organizacije primerno strokovne in profesionalne. A civilna družba je pomembna in relevantna. Lahko ima različne načine dela: nekateri bodo protestirali na ulicah, drugi delali z ljudmi v lokalnih skupnostih, obstajajo pa tudi profesionalne nevladne organizacije, osredotočene na ozko tematsko področje – pa naj gre za transparentnost postopkov ali spoštovanje človekovih pravic. Lahko imajo zelo ozek fokus in je potreben tudi širši pogled, a to, da so ti akterji del političnih debat in se njihove glasove upošteva, je pomembno.
Demokracija naj bi zagotavlja prav to sodelovanje in soodločanje v političnih procesih. Je bila v zadnjih desetletjih del problema tudi civilna družba, da imamo vse več in vse močnejše avtoritarne politike, ki javne politike uporabljajo za lastno bogatitev?
Izzivi, pred katerimi smo, so veliki. Oligarhizacija, vse manj prostora za delovanje civilne družbe, napadi na neodvisnost medijev in demokratične institucije, prevpraševanje vladavine prava in načela ločitve oblasti. Mnogi populistični voditelji so prišli na oblast z obljubo, da bodo počistili, kar je gnilega. Neredko so igrali na razočaranje ljudi s prejšnjimi oblastmi in se predstavili kot rešitelji. Ljudje so že toliko časa bombardirani z zgodbami o slabem upravljanju in korupciji, da imajo tega dovolj. Utrujeni in izžeti so. Če vsak drugi dan izveš za korupcijski škandal, da nič ne deluje niti se ne spremeni, si v neki točki zaželiš le miru. Veš, da so tudi še druge stvari. Od vladajočih elit ljudje pričakujejo, da stvari vsaj približno delujejo, da lahko uporabljajo temeljne javne storitve. Civilna družba je verjetno del problema, saj ni bila dovolj vztrajna in močna, da bi preprečila določene procese. A prepričan sem, da je nujni del rešitve. Brez aktivnih državljanov in državljank ter delujoče civilne družbe se bo situacija le slabšala, vse bolj bomo ranljivi pred populisti in interesi poslovnežev ter gospodarstva.
Na dolgi rok sem optimističen. Sedanje obdobje razočaranja nad demokratičnimi postopki bomo premostili in ljudje bodo spoznali, da sedanji populisti niso nobena rešitev. A govoriti moramo z ljudmi, jim pojasniti stvari, predstaviti, kar delamo, na dostopne načine, tako da preprečimo odtujenost in delitve med mesti in podeželjem, revnim in srednjim slojem, med višje in nižje izobraženimi.
