Ko slovenščina ni več sramotilna hiba

V Pavlovi hiši je Kulturno društvo člen 7 za Slovence na avstrijskem Štajerskem skupaj s Krščansko kulturno zvezo (KKZ) iz Celovca konec tedna pripravilo posvet oziroma seminar za pripadnike slovenske manjšine v Avstriji, na Madžarskem, v Italiji in na Hrvaškem o slovenščini v družini oziroma so se udeleženci spraševali o jeziku, razpetem med funkcionalnostjo in identiteto. Kot je povedal Martin Kuchling iz KKZ, je bil seminar v Potrni/Laafeldu že peti po vrsti, potem ko je leta 2010 zanj dal pobudo častni predsednik KKZ Janko Zerzer, da bi pripadnike manjšine "ozaveščali o posredovanju in pomenu materinščine za otroke".
Martin Kuchling: "Važno je, da z otrokom že doma, v družini začnemo s slovenščino. Vrtec in šola tega namesto vas ne bosta storila, je pa narečje tudi dobra podlaga za zborni jezik, s katerim se otroci največkrat prvič srečajo v šoli." Dodal je, da jezik za pripadnike manjšin ni zgolj občevalno sredstvo, je namreč tudi del identitete, zaradi česar je kdaj njegova funkcionalnost na drugem mestu. Prav pri tem je odločilna uporaba jezika v vsakdanjem življenju, kar pa od posameznika terja določen napor.
O Radgonskem kotu je predavala zgodovinarka in sedaj tolmačka iz avstrijske Radgone Andrea Haberl Zemljič, ki je pred petimi leti izdala odmevno knjigo, študijo razmer, v katerih so se zgodovinsko, politično in jezikovno znašli štajerski Slovenci v tem delu Avstrije, z naslovom Pustiti jezik v vasi. Opozorila je: "Štajerski Slovenci v nasprotju s koroškimi Slovenci nikoli niso imeli svoje gimnazije ali trgovske akademije ne intelektualcev, razen kakšnega duhovnika, kaj šele akademikov, in nobenih možnosti za življenje s slovenščino od zibelke do groba. Slovenščina je v teh krajih postala izjema celo v družinskem krogu." To potrjujejo statistični podatki ljudskih štetij. Leta 1880 so slovenščino v petih vaseh Radgonskega kota kot občevalni jezik še uporabljali vsi prebivalci. Že leta 1910 je ta odstotek padel za polovico, na 50 odstotkov, in ob zadnjem štetju, ko so jezik še ugotavljali, leta 2001, je med okoli tisoč prebivalci slovenščino še uporabljalo le še 6,6 odstotka vprašanih. Najbolj je seveda zarezala nova meja po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije. "Otroci so se v šoli učili nemško, kajti to je bil izraz lojalnosti novi nemški Avstriji, slovenščina je bila pa zavoljo pritiska germanizacije manj vredna, primerna morda zgolj za družinski krog. V radgonski cerkvi Marije Pomočnice so okoliški župani leta 1920 zahtevali ukinitev slovenskih maš. Naj torej ostane le ena slovenska pridiga na mesec za slovenske hlapce, so dodali. Po letu 1945 pa je meja na Štajerskem postala še dodatno stigmatizirana kot obramba pred komunizmom."