Na prvi pogled izid majskih volitev v Evropski parlament in nato še imenovanje novega vodstva Evropske unije napovedujeta njeno kontinuiteto in ne njen razpad. Nacionalistične stranke na volitvah niso dosegle pomembnejših uspehov, nato so velike zahodne evropske sile na vodilne položaje v EU skrbno izbrale federaliste. Zlasti imenovanje Ursule von der Leyen za novo predsednico Evropske komisije, s čimer je postala prva Nemka, ki je po več kot pol stoletja zasedla ta položaj, se je zdelo kot potrditev, da bo v Evropi še naprej vodilno vlogo imela Nemčija.
Toda stvari pogosto niso take, kot so videti na zunaj. Zgodovinske izkušnje kažejo, da hegemoni pogosto prevzamejo oblast tedaj, ko njihova moč usiha, in ne tedaj, ko se krepi. Položaj Nemčije kot evropske šefinje danes ogroža več dejavnikov in od tega utegne imeti največ koristi Francija.
Do zdaj je nemška prevlada slonela na dveh glavnih stebrih: to so navidezno trajna ameriška varnostno-obrambna jamstva, vodilna nemška proizvodna podjetja in položaj Nemčije kot neto upnice. Toda ker so se ti temelji začeli majati, se utegne obdobje "Nemčije na vrhu" kmalu končati. Eden od razlogov so skrajno nizke obrestne mere po vsem svetu, še posebno pa na območju evra. Te so odsev dejstva, da je donosnost italijanskih in celo grških desetletnih državnih obveznic v zadnjem času manjša od enakih ameriških obveznic. To nižanje premije za tveganje nakazuje, da se zmanjšuje nevarnost nove krize suverenega dolga na območju evra. Seveda to slabi "polmehko" moč, ki jo je imela Nemčija nad evroobmočjem, ker je ponujala finančno pomoč v zameno za fiskalno varčevanje in strukturne reforme.
Poleg tega se razmerje politične moči znotraj EU znova spreminja. Toda najbolj pomembno je, da brexit, čeprav se še ni zgodil, daje Franciji možnost, da ponovno prevzame vlogo članice EU z odločilnim glasom, ki jo je imela vse do leta 1990.
Zvezna republika Nemčija, Italija in Španija so se tedaj zavzemale za tesnejšo integracijo EU, Velika Britanija ji je nasprotovala, Francija pa je imela odločilni glas. To pojasnjuje modus operandi franko-germanske "lokomotive": ker je bila uresničitev pomembnih pobud EU odvisna od dogovora med tema dvema državama, se je lahko Francija odločila za tisto pot evropske integracije, ki je bila najbolj v skladu z njenimi nacionalnimi interesi.
Z brexitom se vrača ureditev iz obdobja pred letom 1990, v kateri ima osrednjo vlogo Francija
