Libanon spet postaja bojišče

Tri desetletja po koncu dolgotrajne državljanske vojne, po več spopadih z Izraelom in med suniti in šiiti v Libanonu spet teče kri. Država, ki je pred medversko državljansko vojno 1975-1990 (ta je zahtevala najmanj 120 tisoč življenj) veljala za nekakšno Švico celotnega Bližnjega vzhoda, tudi po letu 2005 in umiku okupacijske sirske vojske pa bila znova na dobri poti v blagostanje, se je v zadnjih mesecih sesula kot hišica iz kart. Dalj časa gospodarska kriza, visoka brezposelnost in skorumpirana politika so pognale ljudi na ulice. Najprej so zahtevali odstop vlade premierja Saada Haririja in ga tudi dosegli, toda izkazalo se je, da to ni rešitev. Protesti, začeti oktobra, se nadaljujejo, eden najbolj krvavih dni pa je bil minuli konec tedna, ko je bilo na ulicah Bejruta ranjenih na stotine ljudi.

Od mirnih demonstracij do izgredov in aretacij

Protestniki, ki nasprotujejo zavlačevanju pri oblikovanju nove vlade, so se v soboto zbrali pred parlamentom, kjer so metali kamenje in poskušali vdreti v stavbo. Varnostne sile pa so to skušale preprečiti z uporabo solzivca in vodnega topa. Spopadi so za seboj pustili opustošenje s cestami, polnimi kamenja in razbitega stekla, polomljenimi prometnimi znaki in zažganimi pnevmatikami. Več protestnikov so aretirali, v bolnišnice pa so nenehno dovažali nove in nove ranjence. Oblasti so pozvale ljudi, naj protestirajo mirno in se izogibajo območij, kjer so izbruhnili izgredi.
Notranja ministrica, ki opravlja tekoče posle, Raya Hassan je na twitterju zapisala, da je vedno podpirala mirne demonstracije in pravico do demonstriranja. "Ampak če se te demonstracije spreobrnejo v napade na pripadnike notranje varnostne službe ter na javno in zasebno lastnino, je to obsojanja vredno in nesprejemljivo," je dodala. Libanonski predsednik Michel Aoun pa je pozval obrambno in notranje ministrstvo, naj preprečita izgrede. Po njegovih besedah je treba zaščititi mirne protestnike.

Novega mandatarja ne podpira skoraj nihče

Predsednik Aoun je sicer po odstopu Haririja decembra mandat za sestavo nove vlade podelil akademiku in bivšemu ministru Hassanu Diabu, ki uživa podporo šiitskega gibanja Hezbolah. To gibanje, ki ga Izrael šteje za najhujšega sovražnika, Iran pa za tesnega zaveznika in je (bilo) močno udeleženo v vojni v sosedni Siriji, ima v libanonskem parlamentu le 13 poslancev od skupno 128, a nesorazmerno večji vpliv na množice. Skupaj z zavezniki - šiitskim gibanjem Amal in gibanjem FPM, ki ga je ustanovil predsednik Aoun - ima Hezbolah večino v parlamentu. Diab, sicer sunit, je napovedoval, da si bo prizadeval za oblikovanje vlade, ki bo izpolnila pričakovanja vseh Libanoncev, a mu doslej ni uspelo oblikovati vlade zaradi političnih sporov med libanonskimi strankami. V Libanonu mora biti v skladu z zapletenim sistemom, vzpostavljenim po državljanski vojni, premier sunit, predsednik države kristjan, predsednik parlamenta pa šiit. Vendar pa Diab ne uživa niti podpore pomembnih sunitskih politikov v državi, kar vzbuja bojazni, da bo njegova vlada razdeljena in ne bo sposobna sprejeti nujnih reform, ki jih zahtevajo protestniki.