Val trinajstih eksplozij, ki so se zvrstile med četrtkom, 11., in petkom, 12. avgusta 2016, kaže na načrtovano akcijo.
V tem hipu, ko pišem, popoldan-večer po tajskem času, tajski mediji poročajo o več kot 35 ranjenih in štirih s smrtnim izidom. Trem je prognoza pridržana. Se ti bombni napadi vidijo kot epilog tajskemu referendumu o novi ustavi minulo nedeljo ali še kaj drugega? Dogodki, ki ponovno pretresajo tajsko državo in majejo zaupanje turistov v to azijsko turistično velesilo. Deželo, ki razglaša svoje turistične zmogljivosti s "smiling Thailand".
Cilji napadov so skrbno izbrani, namen tudi; Hua Hin, eminentna turistična destinacija na obali Tajskega zaliva in poletna rezidenca tajske kraljeve družine, Phuket, prestižna turistična destinacija na obali Andamanskega morja, Surat, mesto največje južne tajske province, vstopna točka v tajski "obmorski raj" na jugu Tajske, so bili tarče napadov, cilj pa prestrašiti turiste.
Ti dogodki so zgolj detajl v seriji podobnih, ki vznemirjajo to azijsko deželo zadnjih trideset let.
Detajl postane bolj razumljiv, šele kadar se ga vidi v kontekstu celote. Tudi v kontekstu konfliktov, kot je ta zadnji na Tajskem.
Ozrimo se v kontekst širše zgodovine.
Zgodovino jugovzhodne Azije razumemo, če sledimo dvema silama, ki sta jo oblikovali. Na eni lokalni, na drugi mednarodni igralci. Južni del južnoazijskega polotoka so obvladovali imperiji Malayev in Srivijayev z Malacco kot centrom. Obsegali s sedanjo Indonezijo, Malezijo, Filipine in Singapur, medtem ko je severni del južnoazijskega polotoka, sedanjo Burmo, Vietnam in
Kambodžo, obvladoval imperij Khmerov.
Z začetkom kolonizacije evropskih osvajalcev v 15. stoletju se ta azijski prostor sooči z novo nevarnostjo, ki vnaša povsem nova razmerja med obstoječe lokalne sile. Vpliv zahodnih, kolonialnih sil se seveda ni končal z demokratizacijo azijskih dežel, temveč se njihova hegemonija nadaljuje v bolj prefinjeni zakulisni obliki in ekonomski sferi.
Šele ko razumemo ta dva sklopa sil, ki sta, zgodovinsko gledano, oblikovala to, čemur sedaj pravimo azijski tigri, lahko razumemo bombne napade kot obliko in nadaljevanje boja za privilegije in pravice tistih, ki so jih bodisi izgubili in se jim kolca po starih dobrih časih, ali onih drugih, ki so jim bile odvzete in poteptane. Slika, kdo je upornik in kdo terorist, ni nikoli povsem jasna.
Razumevanja zgodovinskega ozadja azijskega prostora pomaga do neke mere razumeti naravo in dinamiko sedanjih bombnih napadov. Ponuja nam sliko o nadaljevanju starih sporov, ki so se tu, na tem azijskem podkontinetu, netili za nadvlado te ali one skupine mogočnikov in oblastnikov, ki so stalni vzrok spopadov in vojn na tem in ne samo na tem koncu sveta.
Vzroke za sedanje spopade gre iskati vsaj v dve smeri z možno tretjo;
30-letno zatiranje osamosvojitvenih teženj treh tajskih južnih provinc v glavnem muslimanskih pokrajin z malezijskim prebivalstvom in muslimansko kulturo, svojim jezikom. Konflikt se zdi nerešljiv ob izjemno togi drži tajskih oblasti. Razlog, da ostane gverilska vojna edina alternativa, da se doseže cilj. V tej optiki gre videti bombne napade južne Tajske kot možne, da doseže svojo
avtonomijo.
Čeprav sedanji tajski premier iz vrst vojaške hunte Prayuth Chan-ocha miri prebivalstvo ter zagotavlja, da napadi nimajo povezave z odcepitvenimi težnjami tajskega juga, so drobni indici v teh napadih tisti, ki postavljajo njegove trditve v dvom.
Druga opcija vzrokov za bombne napade previdno tipa okrog hipoteze o destabilizaciji tajskega ustavnega reda, o vrnitvi bivšega premierja in o konsenzu za vstop globalnega, predvsem ameriškega kapitala, na tajski trg. Thaksin Shinawatre iz izgnanstva še vedno obvladuje svoje interese preko njemu lojalnih strank s popularnim imenom "rdeče srajce". Thaksin ni samo eden najbogatejših Tajcev, temveč je znanilec neoliberalne politike, kjer je vse mogoče, če imaš denar. V poskusu, da bi Tajsko odprl brez zavor tujemu, predvsem ameriškemu kapitalu, je seveda naletel na odpor. Ogrozil ni le obstoječe pozicije lokalnih igralcev, temveč vključno vlogo kraljevine. Dodajam opisu profila še epilog z utajo davkov ob milijardni prodaji satelita singapurskemu partnerju, in slika se o sporu tajske države vs. Thaksin zaokroži.
Nehote se ob hipotezi destabilizacije Tajske pojavlja Michael More s svojim fantazmagoričnim vprašanjem: "koga bomo napadli v prihodnje".
Priča smo strategiji ustvarjanja napetosti. Soočamo se z negotovostjo, ki se zdi, da je voda na mlin silam, ki izza kulis obvladujejo psihozo množic, da jo nemoteno kanalizirajo njim prijaznim smerem in ciljem.
Zanimiv je tempo, s katerim se včerajšnji in današnji bombni napadi pojavljajo. Ni še minilo par dni, kar so se Tajci z veliko večino opredelili za novo ustavo, že so hipotetične reakcije. Tudi tako je možno gledati na dogajanje v zadnjih urah.
Nazadnje obstaja še tretji razlog za krvavo reakcijo. Je možno, da se je glede na nedeljski izid referenduma na prizorišču znenada pojavil še tretji igralec, tisti, ki se bori za pravo obliko demokratizacije tajske družbe, za demokracijo, ki ne bo niti pod vplivom bogatih tajskih družin niti vojske? Tisti, ki se resnično bori od spodaj navzgor?
Bombni napadi gotovo niso odraz njihove podobe, temveč kažejo nemoč tistih, katerih pravice so kratene.
Kdo so pravi akterji današnjega krvavega obračuna z nedolžnimi ljudmi, kdo so igralci, kolikšna je njihova moč, lahko samo ugibamo.
Kdo ve, kdo ve.
Oblasti mirijo. Žrtve ostajajo. Welcome to The Pleasure Dome.
V tem hipu, ko pišem, popoldan-večer po tajskem času, tajski mediji poročajo o več kot 35 ranjenih in štirih s smrtnim izidom. Trem je prognoza pridržana. Se ti bombni napadi vidijo kot epilog tajskemu referendumu o novi ustavi minulo nedeljo ali še kaj drugega? Dogodki, ki ponovno pretresajo tajsko državo in majejo zaupanje turistov v to azijsko turistično velesilo. Deželo, ki razglaša svoje turistične zmogljivosti s "smiling Thailand".
Cilji napadov so skrbno izbrani, namen tudi; Hua Hin, eminentna turistična destinacija na obali Tajskega zaliva in poletna rezidenca tajske kraljeve družine, Phuket, prestižna turistična destinacija na obali Andamanskega morja, Surat, mesto največje južne tajske province, vstopna točka v tajski "obmorski raj" na jugu Tajske, so bili tarče napadov, cilj pa prestrašiti turiste.
Ti dogodki so zgolj detajl v seriji podobnih, ki vznemirjajo to azijsko deželo zadnjih trideset let.
Detajl postane bolj razumljiv, šele kadar se ga vidi v kontekstu celote. Tudi v kontekstu konfliktov, kot je ta zadnji na Tajskem.
Ozrimo se v kontekst širše zgodovine.
Zgodovino jugovzhodne Azije razumemo, če sledimo dvema silama, ki sta jo oblikovali. Na eni lokalni, na drugi mednarodni igralci. Južni del južnoazijskega polotoka so obvladovali imperiji Malayev in Srivijayev z Malacco kot centrom. Obsegali s sedanjo Indonezijo, Malezijo, Filipine in Singapur, medtem ko je severni del južnoazijskega polotoka, sedanjo Burmo, Vietnam in
Kambodžo, obvladoval imperij Khmerov.
Z začetkom kolonizacije evropskih osvajalcev v 15. stoletju se ta azijski prostor sooči z novo nevarnostjo, ki vnaša povsem nova razmerja med obstoječe lokalne sile. Vpliv zahodnih, kolonialnih sil se seveda ni končal z demokratizacijo azijskih dežel, temveč se njihova hegemonija nadaljuje v bolj prefinjeni zakulisni obliki in ekonomski sferi.
Šele ko razumemo ta dva sklopa sil, ki sta, zgodovinsko gledano, oblikovala to, čemur sedaj pravimo azijski tigri, lahko razumemo bombne napade kot obliko in nadaljevanje boja za privilegije in pravice tistih, ki so jih bodisi izgubili in se jim kolca po starih dobrih časih, ali onih drugih, ki so jim bile odvzete in poteptane. Slika, kdo je upornik in kdo terorist, ni nikoli povsem jasna.
Razumevanja zgodovinskega ozadja azijskega prostora pomaga do neke mere razumeti naravo in dinamiko sedanjih bombnih napadov. Ponuja nam sliko o nadaljevanju starih sporov, ki so se tu, na tem azijskem podkontinetu, netili za nadvlado te ali one skupine mogočnikov in oblastnikov, ki so stalni vzrok spopadov in vojn na tem in ne samo na tem koncu sveta.
Vzroke za sedanje spopade gre iskati vsaj v dve smeri z možno tretjo;
30-letno zatiranje osamosvojitvenih teženj treh tajskih južnih provinc v glavnem muslimanskih pokrajin z malezijskim prebivalstvom in muslimansko kulturo, svojim jezikom. Konflikt se zdi nerešljiv ob izjemno togi drži tajskih oblasti. Razlog, da ostane gverilska vojna edina alternativa, da se doseže cilj. V tej optiki gre videti bombne napade južne Tajske kot možne, da doseže svojo
avtonomijo.
Čeprav sedanji tajski premier iz vrst vojaške hunte Prayuth Chan-ocha miri prebivalstvo ter zagotavlja, da napadi nimajo povezave z odcepitvenimi težnjami tajskega juga, so drobni indici v teh napadih tisti, ki postavljajo njegove trditve v dvom.
Druga opcija vzrokov za bombne napade previdno tipa okrog hipoteze o destabilizaciji tajskega ustavnega reda, o vrnitvi bivšega premierja in o konsenzu za vstop globalnega, predvsem ameriškega kapitala, na tajski trg. Thaksin Shinawatre iz izgnanstva še vedno obvladuje svoje interese preko njemu lojalnih strank s popularnim imenom "rdeče srajce". Thaksin ni samo eden najbogatejših Tajcev, temveč je znanilec neoliberalne politike, kjer je vse mogoče, če imaš denar. V poskusu, da bi Tajsko odprl brez zavor tujemu, predvsem ameriškemu kapitalu, je seveda naletel na odpor. Ogrozil ni le obstoječe pozicije lokalnih igralcev, temveč vključno vlogo kraljevine. Dodajam opisu profila še epilog z utajo davkov ob milijardni prodaji satelita singapurskemu partnerju, in slika se o sporu tajske države vs. Thaksin zaokroži.
Nehote se ob hipotezi destabilizacije Tajske pojavlja Michael More s svojim fantazmagoričnim vprašanjem: "koga bomo napadli v prihodnje".
Priča smo strategiji ustvarjanja napetosti. Soočamo se z negotovostjo, ki se zdi, da je voda na mlin silam, ki izza kulis obvladujejo psihozo množic, da jo nemoteno kanalizirajo njim prijaznim smerem in ciljem.
Zanimiv je tempo, s katerim se včerajšnji in današnji bombni napadi pojavljajo. Ni še minilo par dni, kar so se Tajci z veliko večino opredelili za novo ustavo, že so hipotetične reakcije. Tudi tako je možno gledati na dogajanje v zadnjih urah.
Nazadnje obstaja še tretji razlog za krvavo reakcijo. Je možno, da se je glede na nedeljski izid referenduma na prizorišču znenada pojavil še tretji igralec, tisti, ki se bori za pravo obliko demokratizacije tajske družbe, za demokracijo, ki ne bo niti pod vplivom bogatih tajskih družin niti vojske? Tisti, ki se resnično bori od spodaj navzgor?
Bombni napadi gotovo niso odraz njihove podobe, temveč kažejo nemoč tistih, katerih pravice so kratene.
Kdo so pravi akterji današnjega krvavega obračuna z nedolžnimi ljudmi, kdo so igralci, kolikšna je njihova moč, lahko samo ugibamo.
Kdo ve, kdo ve.
Oblasti mirijo. Žrtve ostajajo. Welcome to The Pleasure Dome.
