Nagrada Saharova trpinčenima jazidinjama

Preživeli sta pekel na zemlji, zdaj sta dobili vsaj majhno moralno zadoščenje.

Nadia Murad

in

Lamija Adži Bašar

, borki za pravice jazidov, verske manjšine z Bližnjega vzhoda, ki jo teroristična skupina Islamska država (IS) sistematično pobija, sta letošnji dobitnici nagrade Saharova za svobodo misli, ki jo podeljuje Evropski parlament. Odločitev o nagrajenkah je sprejela konferenca predsednikov Evropskega parlamenta, ki jo sestavljajo predsedniki političnih skupin in predsednik parlamenta

Martin Schulz

.

Glasnici zlorabljenih žensk

"To sta navdihujoči ženski, ki sta izkazali neverjeten pogum in človečnost v trenutkih izjemne okrutnosti. Ponosen sem, da sta dobitnici nagrade Saharova za leto 2016," je sporočil predsednik politične skupine liberalcev (Alde)

Guy Verhofstadt

. Skupina Alde je bila namreč skupaj s socialisti (S&D) predlagateljica obeh sedaj dobitnic nagrade. S podelitvijo nagrade Saharova Muradovi in Bašarjevi "smo pokazali, da njun boj ni zaman in da smo pripravljeni podpreti njun boj proti okrutnosti, ki jo izvaja IS in ki ji je še vedno izpostavljeno veliko ljudi," pa je na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu dejal predsednik parlamenta Martin Schulz. "Uspelo jima je pobegniti, se rešiti v Evropo in tukaj najti zatočišče," je dodal.
Danes 21-letna Muradova in 18-letna Bašarjeva sta preživeli spolno suženjstvo IS in postali glasnici žensk, ki so preživele njihovo načrtno spolno nasilje. Prihajata iz vasi Kočo v sindžarskem pogorju na severu Iraka. Tam je IS avgusta 2014 izvedla enega svojih najhujših pokolov in številne ženske odpeljala kot spolne sužnje. Zajeli so tudi Muradovo in Bašarjevo in njune sestre, jih preprodajali in spolno zlorabljali. Muradovi je novembra 2014 uspelo pobegniti, pri tem pa ji je pomagala sosednja družina, ki jo je pretihotapila z območja pod nadzorom IS, tako da je prišla do begunskega taborišča v severnem Iraku, nato pa do Nemčije. Tudi Bašarjeva je večkrat skušala pobegniti, kar ji je ob pomoči družine, ki je najela lokalne tihotapce, aprila 2015 le uspelo. Ko je pred džihadisti IS bežala s kurdskega območja proti ozemlju pod nadzorom iraških vladnih sil, sta v eksploziji mine umrla dva njena znanca, ona pa je bila ranjena in je skoraj oslepela. Odkar si je v Nemčiji opomogla, dejavno ozavešča o usodi jazidske skupnosti ter nepretrgoma pomaga ženskam in otrokom, ki jih je IS zasužnjila in nad njimi izvajala svoja grozodejstva.

Od Saharova do Nobela

Jazidi so se zaradi napadov sunitskih skrajnežev, ki jih skušajo iztrebiti, leta 2014 nenadoma znašli v središču pozornosti svetovne javnosti, kakršne si niso želeli. Toda tudi sicer je že doslej vsak vdor zunanjega sveta v njihove male skupnosti, raztresene po severozahodnem Iraku, severozahodni Siriji in jugovzhodni Turčiji, prinesel le ustrahovanja, zasmehovanja, preganjanja. V zadnjem stoletju se je število jazidov krepko znižalo. Sedanja številka ni znana niti približno, ocene se gibljejo od 70 tisoč pa vse do 500 tisoč pripadnikov. A vendarle so jazidi skozi stoletja ohranili svojo vero in identiteto. V jazidizem se ne moreš spreobrniti, kot jazid se lahko samo rodiš! Zaradi njihovih neobičajnih verskih prepričanj jih pogosto po krivici označujejo za častilce hudiča. Tudi vzrok sedanjega preganjanja v Iraku izvira iz napačne razlage njihovega imena. Sunitski ekstremisti so prepričani, da se jazidi imenujejo po Jazidu ibn Muaviju, nepriljubljenem kalifu, ki je živel v sedmem stoletju. Sodobni raziskovalci pa so ugotovili, da jazidi nimajo nobene zveze z nemoralnim kalifom, pa tudi s perzijskim mestom Jazd ne, ampak da njihovo ime izhaja iz besede "ized", ki v sodobni perzijščini pomeni angel ali bog. Beseda "izidis" pa pomeni častilec boga, tako kot jazidi tudi opisujejo sebe.