Nihče ni zaupal nikomur. In morda so gostitelji, ki so lahko nadzorovali prav vse, to tudi želeli. Vložek v pogajanja je bil prevelik, da bi ga prepustili običajnim balkanskim domislicam. Danes, 25 let kasneje, je morda težko razumeti, toda takrat so bila mirovna pogajanja v Daytonu ključna tema evropske in svetovne politike.{infobox-quote_full}145333{/infobox-quote_full}
Prve dni novembra leta 1995 je hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman odpotoval iz Daytona v Zagreb. Francoski obveščevalci so ocenili, da bi lahko bila razlog za njegov nenadni odhod nova vojaška ofenziva proti Slavoniji in Vukovarju. Ameriške tajne službe so pomirile srbskega predsednika Slobodana Miloševića in mu zagotovile, da bo hrvaški vodja naslednjega dne ponovno za pogajalski mizo in da se v času pogajanj ne bo zgodilo prav nič. Podobno je bilo ob aretaciji - kasneje večkrat nagrajenega - ameriškega novinarja Davida Rohdeja v Srebrenici.{api_embed_photo_R30}607230{/api_embed_photo_R30}
Zaselek Nova Kasaba v bosanski občini Milići bi danes, brez vmesnega časa vojne, poznali zgolj po prelepi džamiji Musa-paše, ki je bila del svetovne dediščine Unesca. Leta 1992 so jo porušili in vse, kar je od rušenja ostalo, pometali v bližnjo reko Jadar. Ameriške obveščevalne službe so že v času spremljanja vojne v Bosni sistematično, s pomočjo satelitov in letal, snemale posamezna območja te države. In Nova Kasaba je imela nogometno igrišče, ob katerem so se po 11. juliju leta 1995 pojavila povsem nova območja s sveže izkopano zemljo. Novinar Rohde jih je odšel pogledat in našel prva množična grobišča. Ko so se začela pogajanja v Daytonu, so mu sporočili, da iz tistih grobnic vojaki bosanskih Srbov odnašajo človeške ostanke in jih skrivajo na novih lokacijah blizu mesta Zvornik. Odšel je tja in našel nova množična grobišča. Tam so ga tudi aretirali. Uredništvo časopisa, za katerega je pisal, je o tem obvestilo predsednika ZDA Clintona. To so sporočili tudi srbskemu predsedniku Miloševiću, udeležencu daytonskih pogajanj. Zunanji minister Republike srbske, ki je bil tudi udeleženec mirovnih pogajanj, je dobil nalogo, naj disciplinira Radovana Karadžića in naj Rohdeja takoj izpustijo. Pa ni bil uspešen, saj sta bila tako Karadžić kot vojaški poveljnik vojske bosanskih Srbov Ratko Mladić prepričana, da bodo pogajanja v Daytonu preprosto propadla. Dokler ni poslal Milošević iz Daytona v Beograd ukaza svojim specialnim enotam, naj obiščejo Karadžiča in ga poučijo, kaj pomeni voždev ukaz. Kasneje se je govorilo, da so morali Karadžiću samo malce zagroziti, da pa so morda uporabili tudi katerega bolj bolečih prijemov. Kakorkoli, 9. novembra so novinarja Rohdeja prepeljali v Beograd in mirovna pogajanja v Daytonu so se lahko nadaljevala.
Odločilni dan je bil verjetno 13. november. Tistega dne je bil sprejet ameriški koncept delitve Bosne in Hercegovine na dve entiteti, srbsko ter muslimansko-hrvaško. Hrvaški predsednik Tuđman je istega večera povabil Miloševića v svoj daytonski paviljon, kjer sta se ponovno dogovorila: tokrat da morata "pomagati" Aliji Izetbegoviću k podpisu mirovnega sporazuma. Zato je lahko naslednji dan Milošević obvestil Izetbegovića, da sta s Tuđmanom popolnoma usklajena ter da bosta ameriški mirovni sporazum podpisala tudi brez njegovega pristanka. Da sta sprejela formulo delitve 51:49. Takrat je Milošević na ameriško zahtevo tudi pristal, da občino Vogošća in hribovje okoli Sarajeva prepustijo Izetbegoviću oziroma Federaciji BiH. To je bil za predstavnike bosanskih Srbov v Daytonu popoln šok. Toda tudi to je bil del najpomembnejšega cilja daytonskih mirovnih pogajanj: končanja vojne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
