Jon Knez
Mineva natanko deset let od smrti prvega demokratično izvoljenega predsednika Južne Afrike, simbola borbe za človekove pravice in dobitnika Nobelove nagrade za mir, Nelsona Mandele. Tata Madiba, kot ga ljubkovalno imenujejo Južnoafričani, je imel vizijo mavrične države, to je vključujoče družbe, v kateri bi imeli vsi enake možnosti. Želel si je dobre izobrazbe, zdravstvene oskrbe in dostojnih delovnih mest za vse.
V mladosti je postal odvetnik, v petdesetih letih 20. stoletja pa aktivist Afriškega nacionalnega kongresa. Zavzemal se je za enake pravice vseh državljanov ne glede na raso. Ustanovil je Mladinsko ligo, ki je rekrutirala mlade aktiviste. Organizirali so številne proteste proti apartheidu, ki so ga Buri uvedli ob koncu štiridesetih let. Ker so protesti postali nasilni, so Mandelo oblasti leta 1962 zaprle. Čez dve leti so mu zaporno kazen podaljšali na dosmrtno. Zaprt je bil 27 let, 18 let je preživel v strogo varovanem zaporu na otoku Robben.
Leta 1990 ga je pomilostil zadnji belski južnoafriški predsednik Frederik Willem de Klerk. Kmalu sta z de Klerkom podpisala mirovni sporazum o končanju nasilja, ki pa se je nadaljevalo. Julija 1993, le nekaj mesecev pred volitvami, sta oba dobila Nobelovo nagrado za mir. Na volitvah leta 1994 je Mandelova stranka Afriški nacionalni kongres (ANC) zmagala s 63 odstotki glasov in Mandela je postal predsednik države. Decembra istega leta je izdal avtobiografijo Dolga pot do svobode. Ob izteku mandata, leta 1999, se je odločil za pokoj.
Nasledil ga je Thabo Mbeki, ki pa ni bil deležen simpatij Južnoafričanov. Med drugim je zanikal, da virus HIV povzroča aids, na kar je opozarjal Mandela. Prepovedal je predpisovanje zdravil proti tej bolezni, kar je imelo za posledico smrt 330.000 Južnoafričanov. Po Mbekiju se je na oblast zavihtel Jacob Zuma, čigar ime je postalo sinonim za ugrabitev države z zlorabo oblasti. V zadnjih letih svoje vladavine med letoma 2009 in 2018 je večkrat stal pred sodiščem zaradi obtožb korupcije, pranja denarja in goljufij. Še vedno mu grozi do 25 let zapora, a so bila sojenja doslej že večkrat preložena.
Upanje, da bi kdo od voditeljev ANC sledil Mandelovi viziji in popravil napake stranke, je znova zraslo, ko je leta 2018 predsednik postal Cyril Ramaphosa. Vendar se je hitro pokazalo, da mu primanjkuje moči pri odločanju znotraj ANC. Razočaranje Južnoafričanov nad razmerami se vsaj za zdaj na volitvah ni odrazilo. Naslednje se obetajo prihodnje leto, in čeprav bo ANC verjetno obdržala oblast, bo morala po napovedih analitikov bržkone prvič oblikovati koalicijo z manjšimi strankami.
Lik in delo Mandele ostajata as v rokavu ANC, ki se opira na njegovo skoraj nedotakljivo podobo. Mandelova vizija je razstavni eksponat, s katerim se poskuša naredi vtis na vlagatelje in volivce. "Če bi bil Mandela danes tukaj, bi bil zelo razočaran nad trenutnimi razmerami," meni sociolog Roger Southall z univerze Witwatersrand v Johannesburgu. Da je Mandelova vizija družbe, ki nikogar ne pusti na cedilu, propadla, kaže tudi dejstvo, da je belo manjšino, ki je v času apartheida zatirala temnopolto večino, nadomestila temnopolta elita.
