Od boga in sveta pozabljena Libija

Kmalu bo minilo pet let, kar so uporniki pri mestu Sirte ubili tedanjega libijskega voditelja, polkovnika Moamerja Gadafija. S tem se je po tistem 20. oktobru res začel konec pol leta trajajoče državljanske vojne, ki so jo v mnogočem (s)krojile zahodne države, ki so s svojimi letali tudi obrnile potek spopadov v prid upornikom. Toda s tem se v državo z več kot šestimi milijoni prebivalcev ni vrnil mir: oblast so si podajale različne vlade, toda v resnici vladajo plemena in njihovi starešine. Svetovna skupnost je na Libijo pozabila - razen ko gre za plin, begunce ali širitev vpliva skrajnežev samooklicane Islamske države.

Naval čez Sredozemlje

Italijanska obalna straža je v ponedeljek pred obalo Libije rešila skupno kar 6500 ljudi, med njimi pet dni stara dvojčka. Objavila je tudi nekaj dramatičnih posnetkov reševalnih operacij: na enem je bilo videti prenapolnjeno ribiško barko, na kateri je okoli 700 migrantov. Nekaj se jih v reševalnih jopičih kar vrglo v vodo in plavalo proti reševalcem. Skupno so reševalci v Sredozemskem morju tega dne izvedli kar 40 reševalnih operacij, pri čemer so sodelovale italijanske ladje pa tudi plovila humanitarnih organizacij in agencije EU za zaščito zunanjih meja Frontex. Tiskovni predstavnik obalne straže je povedal, da je pritisk migrantov, ki želijo iz Libije preko Sredozemskega morja priti v Italijo, vse večji. Tudi v nedeljo so iz morja na istem območju potegnili okoli 1100 migrantov. Večina migrantov izvira iz Zahodne Afrike in Afriškega roga, njihova glavna izhodiščna točka za pot proti Evropi pa je Libija. Skupno je letos po podatkih Združenih narodov in italijanske obalne straže v Italijo prišlo okoli 112.500 migrantov. To je le malenkost manj od enakega obdobja lani, ko so jih zabeležili 116.000.
Tihotapljenje migrantov v Evropo je poleg vojskovanja edini utečen posel v Libiji. Na ljudi, ki zaradi vojne in revščine bežijo zlasti iz Nigerije in Slonokoščene obale, zaradi diktatorskih režimov pa iz Eritreje in Gambije, prežijo dobro organizirane tihotapske tolpe: te jih bodisi ugrabljajo in zahtevajo odkupnine bodisi jim ponudijo delo in jih zasužnjijo ter nečloveško mučijo. Na koncu jim ponudijo drag tvegan prevoz proti Evropi ali pa beg nazaj v domovino preko puščave. Migranti najpogosteje izberejo prvo možnost, tihotapci pa jih za veliko denarja vkrcajo na dotrajane barkače, za katere vedo, da niti ne morejo doseči najbližjega italijanskega otoka, Lampeduse, in jih prepustijo na milost obalni

straži, da jih najde, ali morju. Rešeni migranti so pogosto žrtve predhodnega mučenja. "Lahko imate najbolj bujno domišljijo na svetu, pa si še vedno ne morete predstavljati nasilja, ki so mu bili izpostavljeni," je pred dnevi dejala

Paola Mazzoni

iz organizacije Zdravniki brez meja, ki sodeluje v reševalnih akcijah v Sredozemskem morju. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) čaka ta čas v Libiji še okoli četrt milijona migrantov.

Spopadi in umik k

emičnega orožja

Medtem se nadaljujejo tudi vojaške operacije, zlasti okoli Gadafijevega rojstnega mesta Sirte, ki so ga za svoj domicil izbrali pripadniki samooklicane Islamske države, ki so se tudi po porazih v Iraku in Siriji začeli množično seliti v Libijo. Mesto ob pomoči ameriškega letalstva že več kot tri mesece

silovito napadajo pripadniki libijske vojske in nekaterih plemenskih milic in kaže, da bodo džihadiste v nekaj dneh povsem pregnali. Vojaška sreča se je nagnila na njihovo stran po 1. avgustu, ko so se ZDA odločile, da jim ponudijo zračno podporo.