Grška levičarska Siriza in njen predsednik ter premier Aleksis Cipras te dni praznujeta: minevajo natančno štiri leta, odkar je ta poskrbela za zgodovinsko zmago in prevzela oblast. Četudi so ulice te dni glasne in se Grki zbirajo, da bi izkazali svoje nestrinjanje ob reševanju makedonskega vprašanja, je Ciprasova vlada odločena, da bo projekt Makedonija izpeljala do konca. Videti je odločnost, ki smo jo pri Ciprasu nekoč že zaznali.
"Grčija bo za sabo pustila obdobje varčevanja in strahu, nadaljevala bo z optimizmom, upanjem in dostojanstvom," je grški premier po razglasitvi rezultatov januarja 2015 obljubljal pred zbrano množico v centru Aten. Prvih pol leta vladanje Sirize je bilo v vseh pogledih nenavadno, privlačno, celo romantično: Grki so takrat čutili, da so "oboroženi" z ministrsko ekipo (na čelu katere je hodil takratni finančni minister Janis Varufakis), ki se je v Bruslju odločno borila za njihovo boljšo prihodnost, "za dostojanstvo" torej. Politiki so držali svoje obljube.
Dramatičnega julija 2015, ko so bile banke zaprte, ko so vplivni mediji strašili "z opustošenjem Grčije", so bili domačini še vedno prepričani, da jih Ciprasova vlada lahko reši. Črni scenarij, ki ga je s pomočjo medijev in preko zborovanj ("Živimo v Evropi") takrat vsiljevala konzervativna Nova Demokracija, se je zdel realen, a tudi obvladljiv. Ljudje so verjeli Ciprasu in zaupali njegovi ministrski ekipi. Aleksis Cipras je imel zgodovinsko priložnost, da postane politik, o katerem bi govorile generacije. Da postane velik politik. Morda celo zgodovinska osebnost. Mit, h kateremu bi se enkrat obračali nasledniki.
"Problematični" ministri zamenjani
Štiri leta so minila. Bila so hektična in polna sprememb. "Protivarčevalni boj", glavna parola Sirize, je danes le še smešna fraza, ki je nihče več ne uporablja. Sirizini politiki so nepriljubljeni povsod, kamor pridejo. Dosti obrazov se je zamenjalo. Grški premier je neubogljive ministre zamenjaval kot za šalo: sploh julija 2015 in novembra 2016 je sledila, zaradi mednarodnega in domačega pritiska, temeljita "čistka" na ministrskih stolčkih, četudi so nekateri do takrat predstavili ali celo izpeljali za Grčijo sila napredne reforme.
Jeseni 2016 je minister za šolstvo Nikos Filis predstavil reformo, ki bi temeljito posegla v pravice ortodoksne cerkve na področju šolstva. Filisa je vplivni nadškof Jeronimos označil za "problematičnega" in izjavil: "Cerkev ne bo sedela prekrižanih rok." Filis je bil nekaj dni kasneje zamenjan.
Cipras je v štirih letih vladal dvema vladama: Grki danes obdobje prve vlade (od januarja 2015 do septembra 2015) imenujejo "prva Ciprasova vlada", in obdobje, ki še traja in se bo (predvidoma) končalo s parlamentarnimi volitvami letos jeseni, "druga Ciprasova vlada". Zvestih mu je ostalo veliko politikov, vendar so najudarnejši, najvplivnejši in najbolj kritični odšli: finančni minister Janis Varufakis, predsednica parlamenta Zoi Konstantopulu ali pa minister za energetiko Panajotis Lafazanis.
Obračanje k mitom
Ciprasu so največji kritiki predvsem očitali, da ni ostal zvest svojim predvolilnim obljubam in je ob silnem pritisku povsem podlegel posojilodajalcem. Cipras je na očitke odgovarjal tako kot večina grških politikov najboljše zna: obrnil se je k antičnim mitom in glorificiranju grške zgodovine. Lani poleti je iz Odisejeve Itake Grkom sporočil: "Danes je nov dan. Varčevalni memorandumi, recesija in socialno opustošenje so se končali. Naša država je dobila možnost, da se končno odloči o svoji usodi in prihodnosti."
Aleksis Cipras je imel zgodovinsko priložnost, da postane politik, o katerem bi govorile generacije.
Po mednarodnem in domačem pritisku je zamenjal številne ministre.
Mnogi mu zamerijo, da je podlegel varčevalnemu diktatu.
V njegovem času, v primerjavi s tekmeci, ki se utapljajo v škandalih, večjih afer ni, zato ni nemogoče, da dobi jesenske volitve.
Bo Makedonija usodna?
Makedonsko vprašanje je te dni najbolj aktualna politična tema. Shodi proti poimenovanju severne sosede so že več kot leto množično obiskani (občasno se je v Solunu ali Atenah zbralo tudi po sto tisoč ljudi), na drugi strani protesti proti varčevalnim reformam beležijo v najboljšem dnevu nekaj tisoč ljudi. Grški politiki so konec tedna (po zaslugi Sirize) navkljub glasnemu in nasilnemu neodobravanju množic potrdili ratifikacijo sporazuma o imenu Makedonije. Po besu, razbitem marmorju in gorečih avtomobilih, ki so sledili, bo Siriza imela pred jesenskimi volitvami čas na svoji strani.
Poleg tega se bo lahko med kampanjo "okitila" še z enim dejstvom: v obdobju Ciprasovih vlad za zdaj ni bila odkrita še nobena večja afera, ki bi vključevala njegove politike. To bi grški volivci utegnili nagraditi, saj se konkurenca (Nova Demokracija in Pasok) utapljata v korupcijskih in finančnih škandalih. Povsem realno je pričakovati, da bi Siriza, če bi ji uspelo parlamentarne volitve navkljub politični osamitvi potisniti do jeseni, celo zmagala.
Minilo bo ravno dovolj časa, da bodo volivci pozabili. Vprašanje je samo, ali bodo tudi odpustili.
