Boris Jaušovec
Nina Kojima je Slovenka, ki živi v Londonu. Mnogi se je boste spomnili z malih zaslonov, saj je bila prej dopisnica RTV Slovenija iz Velike Britanije. Na Otoku so do včeraj odkrili blizu sto tisoč okuženih z novim koronavirusom. Življenje je izgubilo skoraj 13 tisoč ljudi, resno bolnih je 1559. Med njimi je bil tudi premier Boris Johnson.
Rešili premiera
Bolnišnico sv. Tomaža v Londonu, kjer je tri dni potreboval intenzivno nego, je Johnson zapustil po tednu dni, minulo nedeljo. V kratki izjavi se je 55-letnik vidno izčrpan zahvalil zdravnikom in medicinskim sestram ter tudi britanskemu zdravstvenemu sistemu: "Rešili so mi življenje!" Nina je kot nekdanja dopisnica ob hospitalizaciji premiera z Downing Streeta 10 dobila o tem najprej zasebno obvestilo: "Sogovornik je bil ves iz sebe, čutiti je bilo, da je s premierom zelo hudo. Johnson je ob odpustitvi iz bolnišnice priznal, da je imel 50 odstotkov možnosti, da preživi." Zdaj po naročilu zdravnikov okreva v premierski podeželski rezidenci v Chequersu. "Doslej ga je nadomeščal zunanji minister Dominic Raab, od danes pa finančni minister Rishi Sunak," doda Kojima.
Velika Britanija je s 5600 testiranji na milijon prebivalcev naredila precej manj testov kot recimo Slovenija s 17 tisoč. Nina Kojima pojasnjuje: "Februarja smo izstopili iz Evropske unije. Čeprav naj bi vse ostalo še nekaj časa, kakor je bilo, pa Velika Britanija ni mogla več sodelovati pri skupni, evropski nabavi testov." Toda ali ni Velika Britanija sprva nekoliko ležerno pričakala koronavirusa? Bile so zamisli, da ne bi storili nič, naj se populacija prekuži ter sama pridobi odpornost na covid-19. Nina Kojima nas popravi: "Ne! Ta država ima dovolj obveščevalnih kanalov in je bila na epidemijo dobro pripravljena. Vedelo se je, da so največji prenašalci virusa otroci. Ti postanejo odporni na virus, zato tukaj šol niso takoj zaprli. Je pa moj mož, ki v Londonu dela za drugo največjo japonsko banko Daiwa, od doma delal že dva tedna prej, preden so zaprli šole. Tretjino njegovih sodelavcev so tedaj iz Cityja preselili v veliko najeto skladišče zunaj prestolnice in tam vzpostavili trgovalni prostor. Vlada je pravočasno sprejemala ukrepe, vendar jih je uvajala postopno. Ni hotela izzvati kulturnega šoka. Na Kitajskem, kjer pač imajo drugačen politični režim, lahko prepovejo gibanje ljudi in jih zaprejo med štiri stene. Mogoče tudi ljudje v Sloveniji dopustijo takšen diktat. Tak način pa bi bil na Otoku obsojen na propad."
Kobiličarska mentaliteta na Otoku
Nina Kojima opozori, da je kobiličarska mentaliteta doma tudi na Otoku: "O kobiličarski mentaliteti je odlično študijo napisala slovenska filozofinja Cvetka Hedžet Toth. Pokvarjeni neoliberalizem v kapitalizmu uničuje ljudi. Sredi marca je v veliko trgovinah zmanjkalo toaletnega papirja, da sem se vprašala, ali si ga bodo ljudje na kruh namazali. Drugi teden je zmanjkalo jajc. In prvi teden karantene oziroma v času, ko smo morali ostati doma, je v Londonu zmanjkalo vina. Kobilice so si nagrabile vse. Zdaj je vse te robe v trgovinah spet dovolj in na pretek."
Z Vikingi se ne bodeš
Zakaj? "Angleški nogometni navijači so najhujši huligani. Ko ti nekaj spijejo - rečejo jim Vikingi - ne prenesejo, da jim kdo soli pamet. Če bi jim bobby (policist, op. p.) želel dopovedati, da je prepovedano hoditi naokoli, naj se pospravijo domov, bi ga prebutali. Angleški policisti na ulici so praviloma oboroženi samo z gumijevko. Na ulice tudi ne morejo poslati vojske, saj še ostaja živ spomin na osemdeseta letih, ko je vojsko nad stavkajoče rudarje in delavce poslala premierka Margaret Thacher. Uporabiti je bilo treba milejši način. Na televiziji je nastopila kraljica Elizabeta II. in državljane poprosila, da ostanejo doma. "Šele tedaj so se Britanci skoraj popolnoma podredili. Sicer smemo iti ven, recimo v trgovino, lekarno, k zdravniku, na delo, če je treba. Londonski parki, večinoma v lasti kraljice, niso zaprti, saj ji to niti ne bi padlo na pamet, ker ve, da ji narod tega ne bi odpustil. A v njih ne smemo posedati ali imeti piknika. Skupaj so lahko samo člani istega gospodinjstva oziroma družine. Opazila sem, da so Britanci zelo ubogljivi. Ostajajo doma, hodijo največ v parih, na pločniku te mimoidoči zaobide v dvometrski razdalji. V trgovino - poleg živilskih so odprte tudi tiste z opremo za šport in rekreacijo, druge delujejo na internetu - gredo enkrat na teden. Restavracije so zaprte, omogočajo pa dostavo hrane na dom. Te razmere, karanteno, kot rečemo, bo vlada z današnjim dnem podaljšala za tri tedne. Najhujše je dijakom. Hči bi morala maja imeti maturo, ki je pomembna za nadaljevanje študija. Vendar mature ne bo, ocenili jih bodo s tako imenovano predvideno oceno. Seveda bodo kakšne šole skušale goljufati, čeprav naj bi to oceno izravnali z uspehom učencev iz zadnjih pet let. To do vseh dijakov nikakor ne bo pošteno."
Ministričin koronaparti
Vsak četrtek zvečer ljudje z oken in balkonov ploskajo zdravnikom in medicinskemu osebju. Kojima še opiše dva različna primera iz domov za starejše: "V Lutonu so se negovalke vsak dan vozile v službo z vlaki in avtobusi. In zavoljo okužbe jim je umrl vsak tretji varovanec." V Sheffieldu so negovalke prosili, če ostanejo z varovanci v domu in stanujejo tam. Okužil se ni nihče. "Tukaj," nadaljuje sogovornica, "tudi nobenemu ne pade na pamet, da bi prirejal kakšne tajne zasebne koronapartije. Ko je škotska ministrica šla v svojo počitniško hišico, je morala odstopiti, enako se je zgodilo britanskemu državnemu sekretarju v ministrstvu za delo in gradnje."
