Ko mi je prijatelj in sodelavec Bojan Brezigar predlagal, naj napišem članek o obisku papeža Frančiška v Kanadi, sem bil počaščen in sem prošnjo sprejel. Priprave na to nalogo so me popeljale nazaj v otroštvo iz dveh razlogov: spominov na mojih devet let v internatu in mojega kolonialnega otroštva. To bo predmet drugega dela tega zapisa v prihodnjih dneh. Kar se tiče prvega, pa tako: čas v moji šoli v Angliji je bil zame, ko sem bil star med 11 in 15 leti, zelo neprijeten: pretepanje z jermenom od starejših šolarjev, ustrahovanje in nekaj, kar se je zdelo nenehno draženje, od starejših fantov. Pogosto sem bil obupan.
Toda to, kar sem preživel, ni bilo nič v primerjavi s tem, kar so domorodni otroci pretrpeli v domovih v Kanadi. Ko sem pred nekaj dnevi po televiziji gledal domorodne moške in ženske, ki so poslušali papeža v Maskwacisu, sem ponovno doživel, kar sem doživljal kot otrok, saj sem vedel, da so prestajali veliko hujše; že razmišljanje o tem bi vsakogar spravilo v jok. Vsi vemo, zakaj nas je papež Frančišek obiskal: opravičiti se v imenu Rimskokatoliške cerkve za zlorabe, ki so jih utrpeli učenci v katoliških "rezidenčnih šolah", zlorabe, za katere je znano, da so bile storjene med letoma 1880 in 1970 v 136 šolah, ki so jih ustanovile in upravljale glavne cerkve v Kanadi (tako protestantske kot katoliške). V tem času so 150.000 otrok iztrgali iz družin in jih na ta način "izobraževali".
"Res je. To je genocid"
Kanadske oblasti so se v 19. stoletju odločile, da je treba Indijance asimilirati, kar so nameravali storiti preko njihovih otrok, ki so jih jemali staršem in pošiljali v oddaljene internate. Katoliška cerkev je vodila 60 odstotkov takih državnih šol, skozi katere je šlo okrog 150.000 otrok, starih od štirih do 16 let.
V času šolanja jih je iz različnih razlogov, kot so bolezni in pomanjkanje, daleč od staršev in svojcev umrlo okrog 6000. Bile so tudi spolne zlorabe in papež je to prvič omenil v četrtek v Quebec Cityju. Inuiti si že več let prizadevajo za vrnitev duhovnika Johannesa Rivoireja v Kanado, da se sooči z obtožnico spolne zlorabe otrok. Kanada je Frančiška uradno zaprosila, naj se duhovnik izroči. Na povratnem poletu v Rim je papež glede dogajanja v internatih za domorodne prebivalce dejal, da je šlo za genocid. "Res je. To je genocid," je sporočil novinarjem in se s tem odzval na nekatere kritike v vrstah kanadskih staroselcev, ker ravnanja v šolah ni označil za kulturni genocid. (sta)
Dolgoletni molk o grozljivi resnici
Kanadčani so do relativno nedavnega zelo malo brali in slišali o teh šolah. Šele po tem, ko se je leta 1993 po televiziji pojavil Phil Fontaine, kasnejši nacionalni vodja skupščine Prvih narodov (ta naziv v Kanadi velja za domorodce), in pripovedoval o zlorabah, ki so se zgodile v šoli, ki jo je obiskoval, so nam začeli govoriti o tem, da so mlade fante in dekleta prisilno iztrgali družinam in jih poslali v te šole. Prepovedano jim je bilo govoriti materni jezik ali ohranjati lastno kulturo, zanemarjali so jih, jih stradali ter fizično in spolno zlorabljali. Pričevanja so bila številna, težko jih je danes pravno utemeljiti, tudi podatke je bilo težko najti, saj prave statistike ni, a posledice zlorabe so bile vsestranske. In potem so na območju več šol začeli iskati množična grobišča, našli so več kot 2000 ostankov trupel na 20 lokacijah.
"Globoko mi je žal in ponižno prosim odpuščanja za zlo, ki ga je zagrešilo toliko kristjanov proti domorodnim ljudstvom"
Večina otrok je umrla, preden so začeli uporabljati antibiotike proti tuberkulozi; obolelosti so bile v težkih šolskih razmerah menda neizogibne. Neupravičene so nekatere znane "kazni". Kar sem preživel v svojih najstniških letih, je bilo zanemarljivo v primerjavi s kaznimi v teh šolah: zapiranje otrok v temne omare brez hrane, električni šoki, siljenje k bruhanju. Dolge lase, ki so imeli globok duhovni pomen, so staroselskim otrokom ostrigli na kratko; bili so kaznovani, kadarkoli so govorili svoje materne jezike, tudi če drugega niso poznali. Ena zapisana kazen za ta "jezikovni greh" je bil vbod z iglo skozi jezik ...
Papež Frančišek je imel za človeka svojih let zahteven urnik. Po slovesnosti 25. julija v Maskwacisu (kakšno uro vožnje južno od Edmontona) se je srečal z domorodci v njihovi cerkvi Svetega srca v mestu. Naslednji dan je daroval mašo na največjem mestnem stadionu, nato se je odpeljal na enourno pot do Lac St. Anne, romarskega kraja rimskokatoliških domorodnih Kanadčanov od leta 1889 in svetega kraja že dolgo pred tem. Tako je imel dovolj časa, da izrazi svoje misli in občutke o zgodovinskem obravnavanju tega, čemur smo včasih rekli "indijanci". To je drugo opravičilo, ki ga je izrekel papež letos, prvo je bilo v Rimu, kjer je prosil Boga za odpuščanje za obžalovanja vredno vedenje članov Cerkve zaradi njihove vloge v domovih v Kanadi.
Papežev iskreni, ganljivi govor, toda ...
Njegov govor v Maskwacisu je bil očitno iskren in izjemno ganljiv, ko je rekel: "Tukaj sem, ker je prvi korak mojega spokornega romanja med vami ta, da ponovno prosim za odpuščanje, da vam še enkrat povem, da mi je globoko žal, in ponižno prosim odpuščanja za zlo, ki ga je zagrešilo toliko kristjanov proti domorodnim ljudstvom." Njegovo očitno iskrenost in globino čustev so seveda cenili domorodci, ki so ga slišali. Enako velja za to, kar je še rekel: "Dragi bratje in sestre, mnogi izmed vas in vaši predstavniki ste izjavili, da s prošnjo za odpuščanje ni konec. Popolnoma se strinjam: to je le prvi korak, izhodišče." Prosil je odpuščanja za "načine, na katere so številni člani Cerkve in verskih skupnosti sodelovali - ne nazadnje s svojo brezbrižnostjo - pri projektih kulturnega uničenja in prisilne asimilacije, ki so jih spodbujale takratne vlade." Kot je zapisal eden od poslušalcev: "Bilo je iskreno, pomenljivo in zgodovinsko - prvič, da se nam je papež prišel opravičit na naši zemlji."
Vendar je treba dodati, zakaj so številni domorodni komentatorji pisali o svojem nezadovoljstvu ne s tem, kar je bilo rečeno, ampak s tem, česar ni rekel. Oni ga tako kot jaz občudujejo kot prijazno in dobrohotno osebo. Z veseljem so ga slišali, kako opisuje politiko, ki je privedla do obstoja šol, kot "katastrofalno napako", z učinki, ki so bili "katastrofalni". Vendar so želeli več kot samo opravičilo. Želijo dejanja, dejanske korake. Nekatere okoliščine njegovega obiska so bile tudi žaljive, na primer dejstvo, da so posebej za njegov obisk asfaltirali cesto v Maskwasic. "Torej so asfaltirali cesto za enega starega belca, ne pa za skupnost, ki je to dolgo potrebovala?! Kolikšna je moč kolonialne ironije!" je bilo slišati. Še več, zvezna kanadska vlada je za obisk porabila okoli 35 milijonov dolarjev, medtem ko najmanj 5000 staroselcev še vedno nima čiste pitne vode, vlada pa se s problemom "ukvarja" že desetletja. Ko je papež 26. julija daroval mašo, je imel dolgo homilijo. Kolikokrat je omenil rezidenčne šole? Samo enkrat.
Česa papež ni izrekel, k čemu se ni zavezal?
Kar zadeva opravičilo, "se ni opravičil za vso Katoliško cerkev, le za nekatere; niti za njihovo doktrino odkritij, ki je dopuščala, da so bile papeške bule, ki so temeljile na rasni večvrednosti in pohlepu, še dolgo v veljavi." Drugi pisci so poudarili, da se je opravičilo, čeprav je bilo prijazno in iskreno, nanašalo na pretekle zlorabe in ne na njihove posledice - moške in ženske, ki so preživeli, so bili travmatizirani in zato niso mogli pravilno vzgajati svojih otrok, kar je povzročilo brezdomstvo, zasvojenost z drogami, alkoholizem, številne samomore. Prav tako se ni zavezal, da bo vrnil domorodne predmete, kot so zahtevali, ni se zavezal, da bo odprl cerkvene arhive za identifikacijo povzročiteljev zlorab in njihovih žrtev. Poleg tega se še ni opravičil za dejstvo, da je Katoliška cerkev ustanovila take šole, niti za številne znane primere spolne zlorabe. In tudi se še ni opravičil za dejstvo, da so nekateri odgovorni za zlorabe še naprej zaposleni, ne da bi za to odgovarjali. In mnogi so se vprašali: zakaj je trajalo tako dolgo? Kanadska združena (protestantska) cerkev se je opravičila pred 25 leti!
Na žalost so številni "navadni Kanadčani", potomci prvotnih francoskih in britanskih kolonizatorjev, in drugi, ki so se od takrat priselili, že zdavnaj v srcih odmislili stisko tistih, katerih zemljo zdaj zasedajo, in se niso spremenili. Učinek tega dejstva je, da je četrtina voditeljev 615 domorodnih skupnosti v Kanadi "pod drobnogledom zaradi morebitne zlorabe vladnih dotacij", več voditeljev pa se je znašlo na naslovnicah, češ da so denar pospravili v lastne žepe. Na tem mestu velja pregovor Eno gnilo jabolko pokvari ves zaboj. Mnogi "navadni Kanadčani" verjamejo, da so starostelci "vsi pijani, ničvredni narkomani", ampak da "so tam samo zaradi denarja", navajam enega svojih sosedov, ki je te besede izrekel pred nekaj dnevi. Zato mnogi (k sreči ne vsi), ki po eni strani obžalujejo, da je bilo v domovih toliko zlorab, staroselce dojemajo kot drugorazredne Kanadčane. Splošna posledica je brezbrižnost.
Papež Frančišek v Maskwacisu ni zaman citiral Elieja Wiesla: "Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, je brezbrižnost ... In nasprotje življenja ni smrt, je ravnodušnost." In res je: večinoma smo bili vsi brezbrižni. Morda bo obisk papeža Frančiška to do neke mere spremenil.
* Tom Priestly je upokojeni profesor slovenščine in ruščine na univerzi v Edmontonu, prevajalec številnih slovenskih avtorjev v angleščino, med drugim Prešernovega Sonetnega venca z akrostihom. Predsednik Republike Slovenije ga je odlikoval s častnim znakom svobode za prispevek k prepoznavanju slovenske kulture v svetu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
