Danes je Giuseppe Conte najbolj znan italijanski politik, cenjen doma in na tujem. Njegov rating v javnomnenjskih raziskavah narašča iz dneva v dan, ukrepe, ki jih je njegova vlada sprejela za zajezitev pandemije koronavirusa, odobrava 90 odstotkov Italijanov. Dokazal je sposobnosti, ki so bistvene za politika: usklajevanje stališč v koaliciji in odločnost v mednarodni areni, vendar brez nadutosti in ob zavedanju šibkih točk, ki jih ima Italija v očeh evropskih in svetovnih partnerjev.
Začetek v senci dveh ministrov
Contejevo ime se je prvič pojavilo v javnosti ob koncu februarja 2018, ko ga je lider Gibanja 5 zvezd Luigi Di Maio vključil med kandidate za vlado, ki bi jo Gibanje sestavilo, če bi si zagotovilo absolutno večino v parlamentu. V tej vladi bi bil Conte minister za javno upravo; imel bi torej dokaj birokratski resor, nizko na lestvici pomena posameznih ministrstev. Gibanje 5 zvezd je bilo po volitvah 4. marca 2018 prva stranka, ni pa imelo absolutne večine v parlamentu. Contejevo ime je, skupaj s celotnim seznamom ministrov Gibanja 5 zvezd, potonilo v pozabo.
Naučil se je poklica
Zrušil, da je zgradil
Conte je bil ves čas te vlade videti kot statist. Salvini je zaostroval politiko do migrantov, rohnel proti Evropi in dosegel pokojninsko reformo, ki je nekaj sto tisoč zaposlenim omogočila predčasno upokojitev. Pri tem se je zapletel tudi s sodstvom, pa ga je Conte rešil z besedami, da ostra politika do migrantov ni bila sad Salvinija, ampak politika vlade. Di Maio je iztržil državljanski dohodek, ki je omogočil 2,7 milijona revnejšim mesečni priliv do 780 evrov.
Vendar sta pomenila ta dva ukrepa, predčasna upokojitev in državljanski dohodek, dodatno breme za državni proračun; na vidiku so bile težave pri sestavi proračuna za leto 2020. Poleg tega je na evropskih volitvah maja 2019 Liga prehitela Gibanje 5 zvezd in Salvini je hotel to unovčiti čim prej, zato je sprožil vladno krizo in napovedal predčasne volitve.
Tu pa se je v parlamentu Conte prvič izkazal kot sposoben in odločen politik. Prej je bil leto dni mečkač, nekateri so mu pravili, da je lakaj Salvinija in Di Maia, na družbenih omrežjih so ga primerjali z vrtnarjem, ki ga je Peter Sellers leta 1979 upodobil v filmu Being there in se po spletu komičnih naključij prelevi iz vrtnarja v skoraj kandidata za predsednika ZDA, ne da bi sploh vedel, za kaj gre. 20. avgusta 2019 pa je Conte pokazal zobe: Salvinija je obtožil, da je politični oportunist in da je sprožil vladno krizo iz osebnih in strankarskih interesov. Vlada je padla in politika je razmišljala o datumu predčasnih volitev.
Pa se je pojavil Matteo Renzi, ki je s svojimi somišljeniki snoval odcepitev od Demokratske stranke, vendar na to še ni bil pripravljen; volitve bi mu bile prekrižale račune. V parlamentu je predlagal oblikovanje koalicije med Demokratsko stranko in Gibanjem 5 zvezd, kar je utemeljil s trditvijo, da države ni mogoče prepustiti Salviniju, ki bi verjetno zmagal na predčasnih volitvah. Demokratska stranka nad to hipotezo ni bila navdušena, vendar je nanjo pristala pod pogojem, da pride do spremembe tudi pri vodenju vlade. Gibanje 5 zvezd pa je vztrajalo pri Conteju kot mandatarju.
Odvetnik ljudstva
Osmega avgusta 1964 rojeni Conte je večino poklicnega življenja preživel kot profesor prava. S prvo ženo Valentino Fico, rimsko odvetnico, imata 13-letnega sina Nicola. Po ločitvi se je navezal na sedanjo partnerko, 40-letno Olivio Paladino. O njunem zasebnem življenju se ve malo, znano pa je, da je Conte navijač nogometnega kluba A. S. Roma. Pogosto mu pravijo tudi odvetnik ljudstva, kar je fraza, ki jo je uporabil v svojem inavguracijskem govoru, ko je postal 58. premier v 75-letni zgodovini italijanske republike.
Odločen, a ne žaljiv
Ko se je pojavilo Contejevo ime za nov premierski mandat, je Trump na twitterju napisal: "Dober začetek za visoko cenjenega italijanskega premiera, ki je polnomočno zastopal Italijo na vrhu G7. Zelo ljubi Italijo in dobro dela z ZDA. Zelo talentiran mož in upam, da bo ostal predsednik vlade." Med drugim je Trump napačno napisal ime, Giuseppi namesto Giuseppe, ki ga je še zdaj mogoče občasno zaznati v medijih, vendar vselej dobrohotno.
Eden redkih evropskih politikov, ki imajo dobre odnose tako z Washingtonom kot z Moskvo