Prej si ven niso upali, zdaj bi radi, pa ne smejo

Italijanka Alessandra Albasini je tolmačka pri Evropski komisiji in živi v Bruslju. "Ma, ne! Nič, sem doma, v karanteni, tako kot vsi, kajne?" mi v smehu odgovori, ko jo vprašam, ali je zadnje čase morala kaj prevajati evropskega komisarja za krizno upravljanje iz Slovenije Janeza Lenarčiča. "Delam od doma, prevajam, ukvarjam se z raznimi tečaji, pripravljam se za prihodnje naloge, s kolegi imamo sestanke na daljavo. Čeprav v času koronakrize skoraj ni tolmačenja, torej ustnega prevajanja, je dela dovolj," pojasni.

Od kod ravno slovenščina?

Alessandra Albasini prihaja iz sredine Apeninskega polotoka, iz Abrucev, ob morju. "Nasproti čez Jadran je Split, na zahodu pa Rim," mi razloži geografijo v odlični slovenščini. Alessandra je poliglotka. In, da, govori tudi slovensko, čeprav nima kakšnih slovenskih korenin ali drugih tesnejših stikov s Slovenijo. Pa pove: "Poleg slovenščine govorim še angleško, špansko, francosko, nemško in rusko. Iz teh jezikov praviloma tukaj tolmačim v italijanščino. Redkeje tudi obratno. V Italiji sem študirala prevajalstvo in po študiju angleščine, ruščine in španščine sem živela v Španiji. Ko sem se vrnila, se mi je zazdelo, da se ne bi bilo slabo poleg ruščine naučiti še enega slovanskega jezika. Hotela sem se naučiti slovanskega jezika iz neke države, ki bi bila bližje Italiji kot Rusija. Želela sem izbrati državo, ki bi bila sodobna, a ne preveč pozahodnjena. Tako sta mi v oči padli Slovenija in slovenščina. Preselila sem se v Trst in tam na univerzi poučevala prevajalstvo in tolmačenje, ob tem pa sem se leta 2004 sama začela učiti še slovensko. Sprva nisem imela nobenih učbenikov ali kakšnega drugega gradiva. Sem pa lahko vsak teden šla čez mejo v Slovenijo in tam kupovala bencin in čokolado." Čokolado, se začudim, kaj je pri nas boljša? "Ne, ni ravno boljša, temveč cenejša. Tako kot bencin," spet odvrne v smehu. Na koncu se je Alessandra za tri leta, od 2006 do 2009, preselila v Ljubljano in znanje slovenščine izbrusila ter izmojstrila.

Samo po občini

"Malo mi je že tečno tukaj v Bruslju ždeti v stanovanju. No, saj lahko gremo ven, na sprehod ali sprehajat psa. Jaz, ker nimam psa, delam dolge sprehode in veliko laufam, hm, tečem. Mnogi kolesarijo. Skupaj so zunaj lahko samo družine ali pa člani istega gospodinjstva. Lahko gremo v trgovine z živili, k zdravniku, k veterinarju, v lekarno. To pa je skoraj vse. V Belgiji z avtom ne smemo prav daleč. Samo po svoji občini, kar je menda enako kot v Sloveniji. Kljub temu sem se prejšnjo nedeljo z avtom odpeljala v drugo občino, ker je prijateljica odšla v Španijo in mi je v svojem belgijskem stanovanju pustila nekaj stvari. Zato sem šla ponje. Nazaj grede so me ustavili policisti. Njihove kontrole so vsepovsod. Ampak so bili prijazni. Pa saj sem jim po pravici povedala, zakaj se v nedeljo, ki ni delovnik, da bi šla iz službe, vozim tako daleč. Zanimalo jih je predvsem, če nisem šla v Luksemburg ali na izletniške točke na belgijski obali ali na izlet v Brugge. Tega oblasti ne marajo, namreč, da bi se zdaj Belgijci množično odpravljali v priljubljene turistične kraje. Ko sem jim vse razložila, so me policisti spustili brez kazni," opiše Alessandra nedavno bližnje srečanje z belgijskimi možmi postave.
Doda, da raje niti več ne spremlja podatkov o okuženih in mrtvih. Ve le, da jih je v primerjavi s sosedami v Belgiji veliko: "Precej huje je v Italiji. V Abrucih imam sestro in brata. Saj sta zdrava in vsi njuni, hvala bogu, tudi. Vendar oni sploh ne smejo ven! Samo v trgovino z živili ali lekarno, nato pa čim prej spet domov." Povejmo torej mi, da so do včeraj v desetinpolmilijonski Belgiji odkrili skoraj 43 tisoč okuženih, mrtvih je bilo že 6490.

Ostani pri zdravi!

Alessandra pravi, da vojakov na ulicah Bruslja ni, tako kot jih je videvala v času terorističnih napadov, ki so se začeli s pokolom redakcije satiričnega lista Charlie Hebdo v Parizu januarja 2015. Tedaj ste tudi ostajali doma, jo spomnim: "Smo, seveda. Malo je res podobno tistemu času, ampak je velika razlika. Takrat smo se bali iti ven, zdaj pa iti ven ne smemo! Vreme je te dni lepo in kar kliče, da greš na plano. Rad bi šel kam, pa je vse zaprto, restavracije, bari, ni druženja, na ulicah so ljudje redki ..."
Z Alessandro se posloviva v upanju na boljše čase in ji rečem v slovo: "Ostani pri zdravi!" Takoj ugotovi, da to ni ravno običajen slovenski pozdrav. Rečem, da res ne, da je nov in prilagojen dobi epidemije. "Aha, pri zdravi ... Torej, to pomeni ostani pri zdravi pameti, kajne? No, pa sem se naučila še eno čisto sodobno in za ta čas zelo uporabno slovensko frazo," mi polaska za konec.