Rožice

Pri odločanju o izbiri predsednika Evropske komisije, ki velja za najpomembnejši položaj v EU, je treba dvakrat zbrati glasove večine vseh poslancev Evropskega parlamenta. Prvič je to pri odločanju o podpori kandidatu oziroma kandidatki za ta položaj in drugič pri odločanju o podpori komisarski ekipi.
Kandidat oziroma kandidatka za predsednika mora torej večino poslancev s sajenjem rožic prepričati dvakrat. A to sajenje v obliki večurne razprave v parlamentarni dvorani v Strasbourgu je le predstava za javnost. Glavna predstava se dogaja za zaprtimi vrati, kjer se v zelo umazani kuhinji sklepajo gnili kompromisi. Postopek je v dvorani in za zaprtimi vrati enak ne glede na to, ali je kandidat imenovan po sistemu vodilnih kandidatov, kakor je bil pred petimi leti odhajajoči predsednik Jean-Claude Juncker, ali ga izberejo voditelji držav članic, kakor so letos izbrali Ursulo von der Leyen.
V obeh primerih je izbran nekdo iz elite, človek, ki zelo dobro ve, kateri so interesi te manjšine v družbi, sanja pa se mu ne in ga pogosto tudi ne zanima, kako živi in kaj potrebuje večina državljanov, ki kot davkoplačevalci drago plačujejo evropsko funkcionarsko elito z armado prav tako zelo dobro plačanih sodelavcev in svetovalcev. Med slednjimi je v bruseljskih pisarnah vsak mandat več tistih, ki so plačani za loščenje javne podobe svojih nadrejenih na položajih in odvračanje pozornosti javnosti od dejanskih problemov.
Ob tem gre kar pritrditi enemu od politikov, ki ga izbira kandidatov za najvišje položaje v evropskih institucijah spominja na kraljeve poroke. To pomeni, da mora biti član elite, njegove sposobnosti niso pomembne. V tem smislu je treba razumeti tudi vse obljube, ki jih v uvodnem nagovoru poslancem Evropskega parlamenta v dvorani javno da kandidat za predsednika Evropske komisije, pa tudi vprašanja, pohvale in kritike poslancev. Med njimi besedo itak večinoma dobi le ozek krog tistih, ki jih za govorce izbere politična skupina. To so ljudje, ki vedo, kaj vprašati, kaj pohvaliti in kaj okarati.
Evropski parlament je, ko govorimo o največjih političnih družinah, dobro uigran orkester. Poslanci kot njegovi člani po vnaprej določenih notah igrajo tako pri odločanju o kadrovskih zadevah kot o novi zakonodaji. Plenarna zasedanja so v veliki meri le predstava za ljudstvo, ki ne sme pozabiti, da živi v demokraciji, v kateri je parlament ena ključnih institucij. Tudi v Evropski komisiji, ki je neke vrste evropska vlada, se glavne odločitve sprejemajo v ozadju. Kako je ime njenemu predsedniku, ni nepomembno, je pa veliko manj pomembno, kot je bilo včasih. Pokop evropskega interesa, ki bi ga morala zastopati komisija, se je zgodil v obdobju 2004-2014, ko je bil njen predsednik Portugalec Jose Manuel Barroso. Takrat so evropski komisarji javno začeli svoje predloge in stališča utemeljevati z interesi svoje države.