Bojan Brezigar
Sodba je zelo kompleksna, gre za tolmačenje evropske zakonodaje o izročanju osumljencev oziroma obtožencev, v bistvu za oceno, ali lahko država ponovno zahteva izročitev v primeru, da je bila podobna zahteva že enkrat zavrnjena. Z enostavnimi besedami pa je mogoče včerajšnjo odločitev sodišča Evropske unije oceniti kot novo klofuto španskemu sodstvu v zvezi s postopki, povezanimi z referendumom o osamosvojitvi Katalonije v letu 2017.
Postopek se tokrat formalno ne nanaša nekdanjega predsednika katalonske vlade Carlesa Puigdemonta in na njegova ministra Tonija Comina in Claro Ponsatì, ki so zdaj poslanci Evropskega parlamenta, ampak na nekdanjega člana Puigdemontove vlade Lluisa Puiga, ki prav tako živi v izgnanstvu v Belgiji. Belgijsko sodišče je namreč zavrnilo zahtevo po njegovi izročitvi, ko je bil obtožen vstaje, kasneje pa je sodnik španskega vrhovnega sodišča Pablo Llarena vložil ponovno zahtevo po izročitvi s spremenjeno obtožnico, vendar zaradi istih dejanj, to je izvedbe osamosvojitvenega referenduma. Belgijsko sodstvo je to zahtevo zavrnilo, sklicujoč se na svojo prejšnjo odločitev, in Španija se je pritožila na sodišče Evropske unije z utemeljitvijo, da evropska določila o izročanju ne prepovedujejo ponovne zahteve.
Od vsega začetka je bilo jasno, da je Lluis Puig samo izgovor, da bi lahko Madrid ponovno zahteval izročitev Puigdemonta. Španija je namreč spremenila zakonodajo in kaznivo dejanje vstaje nadomestila z "velikimi nemiri", za kar bi lahko zahtevala izročitev, ker podobna kazniva dejanja obstajajo v Belgiji in v Nemčiji, torej v državah, ki sta zavrnili Puigdemontovo izročitev. Dodatna ovira je seveda imuniteta, ki jo uživa Puigdemont kot evropski poslanec, ampak politična večina v Evropskem parlamentu ni naklonjena osamosvojitvenemu procesu Katalonije. V Madridu so upali na uspeh, potem ko je tudi tožilec na sodišču EU Richard de la Tour dopustil možnost ponovne zahteve o izročitvi.
Današnja razsodba, ki jo je prebral predsednik 15-članskega sodišča EU, Belgijec Koen Lenaerts, sicer ne izključuje možnosti ponovne zahteve o izročitvi, vendar pod pogojem, da je nova zahteva "proporčna". Skratka, po eni strani je belgijskim sodnikom, ki so zahtevo zavrnili, očital, da prvega postopka niso izvedli pravilno, jim je pa glede drugega postopka ponudil rešilno bilko, čeprav ni pojasnil, po katerih kriterijih se presoja proporčnost.
Razsodba pa vsebuje tudi stavek, ki je ključnega pomena za prihodnost. Med pogoji za izročitev je namreč tudi stavek, da zahteva "ne sme dopuščati učinkov na pravno varstvo skupine ljudi, ki jih je mogoče objektivno identificirati". In tu je izrecno navedeno stališče komisije Združenih narodov za arbitrarno pridržanje, ki je zaradi aretacij in obsodb katalonskih politikov obtožila Španijo. To stališče je prisililo španske oblasti, da so vse politične zapornike, obsojene na visoke kazni, izpustile iz zapora. Zdaj pa je z včerajšnjo razsodbo to stališče postalo del evropske pravne prakse, če ne celo pravne ureditve. Z drugimi besedami, pri vsaki zahtevi o izročanju morajo države preveriti, ali zahteva ni uperjena proti pripadniku neke objektivno identificirane skupine in utemeljena prav z njegovo dejavnostjo v okviru te skupine. To pa je velika novost v odnosih med državami članicami EU.
