Slovenske skupnosti stagnirajo in se zmanjšujejo

Ne le v deželah onkraj luže in razvitih zahodno- in severnoevropskih državah, Slovenci so se v preteklosti izseljevali tudi v južnejše predele nekdanje Jugoslavije. Njihova društva so dejavna še danes, vendar je njihovo članstvo staro ali pa usiha.

Po koncu prve svetovne vojne, ko je nastala Kraljevina SHS, ki se je kmalu preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, je po svetu živelo 800.000 izseljencev iz te države. Mnogi so se izselili že za časa prejšnjih držav, zlasti Avstro-Ogrske. Izseljenci, ki so živeli v bogatejših državah, največ jih je bilo v ZDA, so z denarjem, ki so ga pošiljali svojcem, pomembno pomagali pri razvoju Jugoslavije.

Izseljenska društva so bila večinoma ekonomsko in politično naklonjena nastanku prve Jugoslavije, zato so se trudila oblikovati lojalno in jugoslovansko čutečo diasporo, ki bi bila narodno in kulturno vezana na matico, sta na okrogli mizi ob letošnjem srečanju izseljencev in zdomcev Dobrodošli doma v čas med prvo in drugo svetovno vojno pogledala dr. Aleksej Kalc in dr. Miha Zobec z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. V 30. letih prejšnjega stoletja se je za slovenske izseljence in njihove potomce uveljavilo celo poimenovanje deseta banovina. To je izražalo njihovo enakovrednost s preostalim narodom. Šele razpad skupne države je povzročil, da so se tudi Slovenci v nekdanjih jugoslovanskih republikah začeli počutiti kot izseljenci.

Priseljenci iz novih zamejstev

Zaradi omejitev priseljevanja, ki so jih po prvi svetovni vojni uveljavile ZDA, so se ljudje iz Evrope začeli preseljevati drugam. Čeprav je bila v tistem času Slovenija znotraj nove jugoslovanske države najbolj razvita, pa je imela najvišjo stopnjo izseljevanja, ugotavljata Kalc in Zobec. "Od 130.000 prebivalcev, ki jih na Slovenskem med vojnama umanjkalo zaradi izseljevanja, jih je približno polovica odšla v tujino - predvsem v Francijo, Nemčijo, Belgijo, Južno in Severno Ameriko -, preostala polovica pa v druge dele jugoslovanske države, ki je ponujala priložnosti ne samo za delavce in kmete, ampak tudi za karierne migracije v gospodarstvu in v javni upravi," je pojasnil Zobec.

Pomemben delež priseljencev je izviral iz novih zamejstev v Italiji in Avstriji. Govorimo o času, ki je za rapalsko mejo v Italiji ostala celotna Primorska, Avstrija pa je v svoje meje pridobila Slovence na Koroškem. Razlogi za selitev v Jugoslavijo so bili zato tudi politični, saj so se Slovenci iz teh novih zamejstev umikali pred raznarodovalnimi politikami.

Slovenski izseljenci so bili v jugoslovanskem prostoru, zlasti na ozemlju, ki ga je obvladovala Avstro-Ogrska, prisotni že v desetletjih pred prvo svetovno vojno. Z nastankom prve Jugoslavije se je njihov naselitveni prostor razširil po vsej novi državi, pojasnjujeta raziskovalca. Dobrih 60 odstotkov slovenskih izseljencev je sicer bilo v Savski banovini, na območju Hrvaške. Tam skoraj ni bilo mesta brez slovenske naselbine. "Samo v Zagrebu je popis prebivalstva leta 1931 izkazal približno 20.000 prebivalcev s slovenskim jezikom," je navedel Zobec.

Verska in etnična razmerja

V Beogradu je živelo 6000 Slovencev, znatna je bila prisotnost Slovencev tudi v drugih upravnih središčih ter industrijskih in rudarskih krajih. Oblasti so s politikami priseljevanja urejale tudi verska in etnična razmerja. Favorizirale so izseljevanje nekonstitutivnih narodov in manjšin, predvsem Nemcev, Madžarov in neslovanskih muslimanov. Kraje, ki so se izpraznili, pa so kolonizirali z "domačimi" priseljenci.

Takšne zgodbe lahko spremljamo prav skozi priseljevanje beguncev in izseljencev iz zamejstva. Sprva so bili izseljenci iz Julijske krajine obravnavani kot domačini, saj so bili del konstitutivnega naroda. Ko pa so se začele poglabljati gospodarske težave in se je večala brezposelnost, pa je bil marsikdo deležen žaljivk, da je "Lahon ali celo fašist," pravi Zobec. Z načrtom kolonizacije so zato oblasti te družine naselile na izpraznjene prostore, ki so jih za seboj pustili, na primer Madžari ali Turki. Tako so nastale primorske vasi v Prekmurju, pa tudi v Makedoniji in na Kosovu.

Med priseljenci s Primorskega je bilo veliko zagovornikov centralizma in unitarizma, zato so jih oblasti naseljevale tudi na območja, kjer so bile narodnostne razmere občutljive in je bilo treba ustvariti navdušenje nad Jugoslavijo, ugotavljata Kalc in Zobec.

Vpliv globalnega dogajanja

Po drugi svetovni vojni je postalo vprašanje mednarodnih migracij v Jugoslavijo in iz nje kompleksno in zelo povezano z globalnim političnim dogajanjem. Takoj po koncu vojne se je začel revanšizem. "V Sloveniji se soočamo s pregoni, preseljevanji, begi, izgoni …" je predstavitev obdobja druge Jugoslavije začela dr. Marina Lukšič Hacin, ki prav tako prihaja z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU. Poražena vojska je s svojimi družinami bežala iz države, žrtve lastne izselitve so bili na primer Kočevarji, od nedoločeni jugoslovansko-italijanski meji spremljamo zgodbo optantov …

Po izključitvi Jugoslavije iz Informbiroja leta 1948 so se vrstili politični prebegi. Jugoslavija je sprva vse prebege, tudi ekonomske, obravnavala kot politične. Leta 1962 je z zakonom o amnestiji vendarle naredila razliko: ekonomskih emigrantov ni več bremenila in jim ni omejevala vračanja v domovino. Na drugi strani je v Jugoslavijo potekalo tudi vračanje ljudi, najprej vojnih izgnancev, prihajali pa so tudi taki, ki so simpatizirali z novim režimom in želeli sodelovati pri graditvi socialistične države.

V odnosu do notranjih migracij se je v drugi Jugoslaviji začel oblikovati drugačen pristop. Medrepubliške migracije niso bile več obravnavane kot izseljevanje, ampak kot sobivanje, je pojasnila Lukšič Hacinova. "Ključno je, da se ljudje, tudi Slovenci, ki se v tem času izseljujejo po Jugoslaviji, ne počutijo kot izseljenci."

Slovenska skupnost danes

Šele razpad skupne države je povzročil, da so se začeli Slovenci v nekdanjih jugoslovanskih republikah počutiti kot izseljenci. Na Hrvaškem so po razpadu Jugoslavija Slovenci uradno postali manjšina s številnimi pravicami, ki pa jih je v praksi težko uveljavljati. Dr. Barbara Riman, predsednica zveze slovenskih društev na Hrvaškem in sodelavka Inštituta za narodnostna vprašanja, je izpostavila, da so Slovenci najstarejša od 22 narodnostnih manjšin na Hrvaškem. Večina ljudi, ki se opredeljujejo kot Slovenci, je starejših od 50 let, podatki o mladih pa so porazni. Gre za tretjo ali četrto generacijo, ki se je rodila v mešanih zakonih in se opredeljuje za Hrvate. Po popisu iz leta 1991 se je za Slovence opredeljevalo 23.000 državljanov Hrvaške, deset let pozneje le še 10.517 oziroma 0,25 odstotka vsega prebivalstva. Najnovejših podatkov še ni, a pričakujejo, da bo Slovencev manj kot 8000.

Zaradi nespodbudnega okolja za učenje in rabo slovenskega jezika se slovenščina znotraj družin ni prenašala. Pomembno vlogo pri učenju jezika in tudi sicer pri skrbi za kulturo imajo predvsem slovenska društva, ki jih je 16. Hrvaška pod določenimi pogoji omogoča tudi učenje slovenščine v šolah. V šolskem letu 2020/21 se je slovenskega jezika učilo 221 učencev, kar je lepo število, če vemo, da je bil to čas korone in da se je v šolskem letu 2008/09, ko se je prvič pojavila možnost učenja slovenščine v šolah, k pouku prijavilo šest učencev. Veliko učencev prihaja iz četrte generacije, ki pa se v društvenih dejavnostih ne prepozna. Zaradi gospodarstva in možnosti za študij v Sloveniji se k pouku slovenščine vpisujejo tudi učenci brez slovenskih prednikov.

Pozitivna konotacija

Drugače kot na Hrvaškem, kjer je imela pripadnost slovenski manjšini negativno konotacijo, je v Severni Makedoniji, Črni gori in na Kosovu vzdušje do slovenske skupnosti pozitivno, ugotavlja diplomat dr. Milan Jazbec, ki je bil tudi veleposlanik v Severni Makedoniji. Vseeno pa ugotavlja: "Trideset let po razpadu bivše države slovenska skupnost stagnira in se zmanjšuje."

V Severni Makedoniji delujejo tri slovenska društva. V Skopju je tudi učiteljica slovenskega jezika, ki jo plačuje Slovenija, na fakulteti pa deluje lektorat slovenskega jezika, ki ga obiskuje od 10 do 15 študentov letno. V Črni gori deluje eno slovensko društvo, na Kosovu pa ni društvene organiziranosti, pač pa le posamezniki slovenskega rodu. Slovenci so prisotni tudi v Srbiji, kjer delujejo v 26 društvih, ter Bosni in Hercegovini.